Slovensko zdravstvo v zadnjih letih pretresajo številne afere, zdi pa se, da so vsi odkriti škandali le vrh ledene gore. Povrhu tega imajo pogosto tudi zdravniki zvezane roke, saj morajo strogo upoštevati doktrino uradne medicine. Darinka Strmole, dr.med. je po skoraj petindvajsetih letih dela v šolskem dispanzerju v zdravstvenemu domu dala odpoved, ker je začutila, da mora delati drugače. Sedaj se posveča zdravljenju z bioresonanco, izvaja družinsko in partnersko psihoterapijo, nabira nova znanja s področja ajurvede. V domačem Trebnjem vodi svojo ordinacijo za celostno zdravljenje in psihoterapijo.

Kaj vse vas je konkretno zmotilo pri zdravniškem poklicu, da ste dali odpoved?

Pravzaprav bi verjetno še delala v javnem zdravstvu, če pri nas ne bi bilo, drugače kot na Hrvaškem in vseh evropskih državah, prepovedano zdravnikom ukvarjati se z alternativnimi metodami zdravljenja celo v njihovem prostem času. Pred kratkim sem se pogovarjala s kolegom anestezistom s Hrvaške, ki je trenutno direktor zdravstvenega doma, v popoldanskem času pa ima privatno prakso ambulanto za bioresonanco, pa je to v skladu s hrvaško zakonodajo. Morda me je še najbolj motilo,  da imaš kot zdravnik odmerjenega premalo časa za posameznega bolnika. Zelo pogosto se menjavajo doktrine zdravljenja za posamezne bolezni. Ob pojavu bolezenskih simptomov ali znakov po doktrini zdravnik prehitro predpiše sintetična zdravila, namesto, da bi svetoval recimo spremembo prehrane, uživanje dovolj čiste vode, morda kakšno naravno zdravilo ali zdravilno zelišče, in šele, če to ne bi bilo učinkovito,  predpisal močnejše zdravilo. Medicina se danes zelo naslanja na preiskovalne metode, podprte z najsodobnejšo tehniko, ki so seveda drage in je dostopnost do njih vsaj časovno (čakalne vrste) vse slabša, pozabljamo pa na tehnike kliničnega pregleda, ki smo se jih učili na fakulteti in so lahko zanesljive, vsaj pri ločevanju enostavnih od zelo kompliciranih in nevarnih stanj. Preventiva je usmerjena na preventivne sistematske preglede, manj pa je poudarka na učenju in vzpodbujanju ljudi za zdrav način življenja, prehranjevanja, izbire prave hrane za posameznika.

Darinka Strmole, dr.med.: To, da pa država kaznuje starše, ki zavračajo trenutni sistem celjenja, se mi ne zdi prav. Še huje se mi zdi, da se starši, ki ne želijo cepiti otrok, zaradi stalnih pritiskov zdravnikov in zdravstvenega osebja, ne upajo z bolnim otrokom k zdravniku, da ne bi spet poslušali, da je vzrok za vse težave njihovega otroka necepljenost.

V Sloveniji je še vedno obvezno cepljenje za otroke. Kakšen je vaš odnos do cepljenja in zdravstvene politike, ki grozi staršem s kaznimi, če ne bodo cepili svoje otroke?

Kot zdravnica v šolskem dispanzerju, sem vsako leto cepila več sto otrok.  Tudi jaz sem prebirala literaturo za in proti cepljenju. Sedaj še ne morem z gotovostjo trditi, da cepljenje nima pozitivnega učinka. Strinjam se, da je otrokov imunski sistem v prvem letu s številnimi cepljenji močno obremenjen. Za marsikoga bi bilo dobro, da bi pridobil imunost za otroške bolezni po naravni poti. Ampak tako kot trenutno je, ko otroci ne morejo preboleti ošpic, mumpsa, rdečk v obdobju, ko te bolezni navadno potekajo brez komplikacij, je težko svetovati izogibanje cepljenju, ker se lahko zgodi, da bolezen dobijo v odrasli dobi, ko se prebolevanje zelo pogosto težko in lahko nevarno zakomplicira. Jaz sem se vsa leta trudila, da sem cepila samo res zdrave otroke in da sem dajala, če se je le dalo po eno cepivo (žal so sedaj na tržišču skoraj samo kombinirana cepiva). Navodila so taka, da se večkrat lahko kombinira več cepiv isti dan, pa tudi presledki med enim in drugim cepljenjem za različne bolezni sedaj niso več pomembni, včasih pa vsaj dva tedna po enem cepljenju nismo cepili proti drugi bolezni.

Kako rešiti konflikt med starši in pediatri?

To, da država kaznuje starše, ki zavračajo trenutni sistem celjenja, se mi ne zdi prav. Še huje se mi zdi, da se starši, ki ne želijo cepiti otrok, zaradi stalnih pritiskov zdravnikov in zdravstvenega osebja, ne upajo z bolnim otrokom k zdravniku, da ne bi spet poslušali, da je vzrok za vse težave njihovega otroka necepljenost. Mislim, da bi morali pediatri delovati kot enakovredni partnerji skupaj s starši za zdravje otrok. In če so starši pripravljeni prevzeti tveganje, se morajo zavedati, da morajo res skrbeti za zdravo hrano in zdrav način življenja svoje družine in svoje otroke vzgojiti, da bodo to delali celo življenje. Pediater ali osebni zdravnik, pa nudi vse informacije in posveti vse svoje sposobnosti in znanje, da pomaga, če pride do bolezni. Brez očitkov. Nesprejemljivo se mi zdi, da nekateri zdravniki nočejo sprejeti za svoje paciente otroke, ki jih starši ne želijo dati cepit!

Kaj pa uradna medicina in zdrava prehrana, ste tudi na tem področju prišli v konflikt z njihovo doktrino?

Jaz in moja družina se že od posta pri Marjanu Videmšku prehranjujemo pretežno vegetarijansko. Občasno uživamo mlečne izdelke. Nam to koristi in ugaja, še posebno od takrat, ko smo se naučili uporabljati začimbe in okusno pripraviti žita, zelenjavo, stročnice. Uradna medicina ne priporoča vegetarijanske hrane, vse manj pa se svetuje prilagojena prehrana pri posameznih boleznih, razen pri alergijah. Starejši pediatri in zdravniki so v času, ko sem jaz začela delati, pogosto pri težavah s prebavili, driskah, sklepnih težavah, svetovali prilagojeno dietno prehrano. Danes se to ne svetuje več, vendar se mi je praksi velikokrat potrdilo, da je trenutni bolezni prilagojena prehrana še kako pomembna za čim hitrejšo ozdravitev. Pogosto sem tudi v ambulanti svetovala vsaj štirinajstdnevno izključitev mesa, ali mleka, ali jajc ali pšeničnih izdelkov iz prehrane, svetovala uživanje sveže iztisnjenih sokov iz sadja in zelenjave z domačega vrta ali shrambe. In v večini primerov, so bili ljudje zadovoljni, ko so na lastnem telesu občutili, da se počutijo boljše.

Kako ste doživeli postenje? Bi morali to področje biti kot del izobraževanja na medicinski fakulteti?

Moje postenje pri Marjanu je bila zelo lepa izkušnja. Čutila sem, da moram nekaj narediti za svoje zdravje in me je vleklo, da bi preizkusila post. Doma se ga nisem upala lotiti, pa sva se z možem  pridružila Marjanovi skupini v Mostu na Soči. Že po treh dneh posta sem ugotovila, kako bolj prožne so vezi mojih sklepov, kako z lahkoto hodim po hribih, čeprav prej nisem imela kakšne posebne kondicije. Lahko rečem, da je to dopust za dušo in telo. Letos načrtujeva spet tak dopust.  Se ga že zelo veselim. Vsako čiščenje telesa je zelo koristno. O tem bi bilo prav, da bi študenti slišali na fakulteti. Vsaj pri kakšnem izbirnem predmetu. Brala sem, da v nekaterih državah (mislim, da so omenjali Izrael) pri številnih boleznih zdravniki priporočajo postopke za odstranjevanje toksinov iz telesa pred uvedbo ostalega zdravljenja ali vzporedno z njim. Post ob sokovih in mineralni juhi, rednem čiščenjem črevesja, aerobni vadbi, pozitivni naravnanosti do življenja, narave in zdravja ter vseh drugih razvajanjih, ki so jih udeleženci Marjanovih skupin deležni v dneh postenja, je pravi eliksir, ki lahko v kratkem času prenovi telo.     

Zdravniki daste Hipokratovo prisego. On je bil znan po izreku: Hrana naj bo vaše zdravilo in zdravilo naj bo vaša hrana. Zakaj je uradna medicina nadomestila hrano s sintetičnimi zdravili, zaradi katerih vsako leto umre najmanj sto tisoč ljudi?

Veste, mnogim ljudem, v resnici še ni do tega, da bi kaj spremenili v svojem življenju. Želijo zdravila, ki bi čudežno rešili njihove težave, sami pa še vode ne morajo piti v zadostni količini. Morda smo zdravniki tudi pod vplivom rezultatov študij farmacije o veliki in hitri učinkovitosti sintetiziranih zdravil, doktrinarnih priporočil stroke pozabili na možnost pomena in učinkovanja prehrane na zdravje. Je preveč enostavno. Medicina se mi zdi, da želi biti zelo uslužna do razvad ljudi. Poglejte, kako brez zadržkov se predpisuje hormonska kontracepcija mladim deklicam, brez da bi jih poučili o pomenu zrelosti, pristnosti odnosa med fantom in dekletom, vrednotah življenja, ljubezni, spolnosti in brez presoje, kaj to pomeni za mlado razvijajoče se telo in njegov hormonski sistem.  Kako se družba približuje odvisnikom od mamil z metadonom na recept, koliko zdravil za znižanje holesterola pojedo Slovenci in ob tem uživajo nespremenjene količine nezdrave hrane, kako hitro se predpiše antidepresive, ki zagotovo ljudem ne rešijo problemov, ki so jih pripeljali v depresijo, še huje pa je, da se antidepresive predpiše človeku, ko zdravnik ne najde laboratorijskih ali s preiskavami potrjenih dokazov za njegove težave. Nekoč je profesor gastroenterologije na predavanju o bolezni trebušne slinavke, kjer gre za njeno zmanjšano proizvodnjo encimov in hormonov prebave, svetoval, da, če človek s takšno bolezensko težavo poje tri rezine pršuta ali kruh, namazan z Nutelo, lahko vzame dvojno ali trojno dozo zdravila, čeprav je vsem jasno, da tak človek pač ne sme uživati take hrane, saj mu dela še druge težave (vsaj srednjeročno), res pa ga ne bo takoj napenjalo in slabilo. Ko sem ga na to opozorila, je rekel, da le kdo bo poslušal in ubogal zdravnika, če mu bo svetoval, da nečesa ne sme jesti.

Ali se tudi mnogi drugi vaši zdravniški kolegi ne strinjajo z medicinsko doktrino, vendar si še ne upajo iti na samostojno pot?

Imam občutek, da je vse več zdravnikov, ki začenjajo razmišljati s svojo glavo, so kritični do kemije, preštevilnih stranskih učinkov zdravil in želijo zdraviti tudi s pomočjo naravnih zdravil in pripomočkov. Danes je na voljo  veliko kvalitetne literature o načinih zdravljenja z ajurvedo, kitajsko medicino, naravnimi zdravili in zelišči, homeopatijo, ki jih raziskujejo in njihovo učinkovitost potrjujejo  tudi ugledni inštituti  po svetu. Žal pa je v naši medicinski literaturi teh tekstov manj, kot v dnevnem časopisju. Včasih pravim, da nas laiki učijo, kaj je prava in zdrava hrana. Prepričana sem, da ima narava vedno prav in da so najbolj učinkovite zelo preproste stvari in postopki.

Darinka Strmole, dr.med.: Tudi hrana bolnikov v bolnišnicah pogosto ni v podporo zdravju in kar je še huje, se pogosto bolniki zgledujejo po tej hrani, češ v bolnišnici so mi pa dali jesti salamo, golaž, homogenizirano mleko, krofe…, potem bo to že zdravo.

Kako sedaj pomagate ljudem?

Ljudem pomagam do zdravja s pomočjo bioresonance. Sedaj imam več časa za posameznega bolnika. K meni prihajajo ljudje, ki imajo že težave in so pripravljeni marsikaj spremeniti, da bi se jih rešili. Rada jim razložim, zakaj je pomembno, da  nekaterih živil ne uživajo in zakaj potrebujejo več drugih, zakaj nujno potrebujejo določene začimbe v prehrani, zakaj jim dovolj popite vode lahko koristi, kaj se dogaja v telesu, če nečesa manjka ali če je toksinov preveč. Potem je ljudem lažje sprejeti navodila in jim slediti. Ko občutijo dobrodejne posledice zdrave hrane in načina življenja, pa ni več težav. Takrat si že znajo pomagati sami, ko pride do manjših poslabšanj. Bioresonanca je zdravljenje s frekvencami oziroma vzpodbujanje nihanja  celic v telesu k njim  lastnemu harmoničnem nihanju. Bioresonanca temelji na  kvantni fiziki. Ugotovili so, da celice, ki nihajo v harmoničnem nihanju, tudi kemijsko delujejo pravilno in da je v živem svetu fizikalni nivo nadrejen biokemičnemu nivoju. Z bioresonanco učinkovito zdravimo tudi alergije, pa tudi bolezni, povzročene z različnimi povzročitelji kot so bakterije (tudi borelij), virusu, gljive, paraziti...

Z rezultati zdravljenja z bioresonanco sem zadovoljna. Tudi pacienti so zadovoljni, saj mi povedo o izboljšanju zdravja, počutja, odpornosti, lahko zmanjšajo ali celo opustijo jemanje  sintetičnih zdravil, tudi pri kroničnih boleznih. V času terapij, večinoma spoznajo tudi nove bolj zdrave jedi in njihovo pripravo, včasih se na njihovo željo lotimo tudi morebitnega ozadja njihovih težav, ki izvirajo iz stresa, izgorelosti, psiholoških težav ali duševnega trpljenja.

Seveda pa sem bolj vesela, če začnemo zdravljenje tedaj, ko bolezen še ni kronična oziroma v fazi, ko se telo še lahko popolnoma regenerira. Ajurveda uči, da se bolezen razvija v sedmih stopnjah. Šele v peti se začno kazati klinični in v šesti objektivni, torej laboratorijski znaki bolezni, oziroma sprememba v tkivu, ki jih lahko s preiskovalnimi metodami verificiramo. Največ pa lahko za ozdravitev naredimo v prvih petih fazah razvoja bolezni. Tedaj telo pokaže, da mu nekaj ne ustreza, če mu znamo prisluhniti. Seveda pa so zelo priporočljive tehnike razbremenitve telesa, kot je na primer post ob sokovih, ki je odlična preventiva za večino ljudi.      

Če bi vi bili ministrica za zdravje, kaj bi spremenili?

Marsikaj bi bilo potrebno postoriti. Gotovo bi uzakonila možnost izbire zdravljenja na celostni način s povezovanjem sodobne medicine in znanj ajurvede, kitajske medicine, homeopatije, zdravljenja z zelišči, bioresonance. Zdravniki bi morali (ne le smeli) spoznavati čim širše vidike tudi naravnega zdravljenja in jih po svoji vesti in znanju kombinirati s postopki in preverjenimi načini zdravljenja, ki jih ponuja sodobna znanost. Danes se v Sloveniji lahko ukvarjajo z naravnim zdravljenjem ali zdravilstvom ljudje vseh drugih poklicev, samo zdravniki ne!  Potem bi omogočila, da bi zdravstveni delavci, ki so pogosto cele dneve na delavnem mestu, imeli na voljo zdravo, živo hrano. Kako naj človek dela s srcem, zbrano in kvalitetno, če nima energije, ker jo porablja za prebavo mrtve, zdravju škodljive plastične hrane. Tudi hrana bolnikov v bolnišnicah pogosto ni v podporo zdravju in kar je še huje, se pogosto bolniki zgledujejo po tej hrani, češ v bolnišnici so mi pa dali jesti salamo, golaž, homogenizirano mleko, krofe…, potem bo to že zdravo.

In veliko bi postorila za dobre medčloveške odnose v timih. Če se zdravstveni delavci dobro in varno počutijo med  sodelavci, so cenjeni in vredni, potem ni toliko pomembno, koliko so plačani in ali morajo delati preko delavnega časa. Prepričana sem, da je zelo veliko zdravnikov in zdravstvenih delavcev naklonjenih pacientom, in so pripravljeni zanje narediti vse, kar zmorejo. Največje plačilo jim je, če gre pacientu na bolje. Če pa so ljudje nesrečni, nepovezani s svojo vestjo, torej niso prisotni v tem trenutku, se ne zavedajo svojega položaja, svojih strahov, svoje ranljivosti, občutkov njihovih sodelavcev, kaj šele stiske pacienta, potem pač branijo sebe in nočejo biti za nič krivi. Za to morajo imeti za vsako svojo odločitev potrditev v laboratorijskih izvidih in kritje s protokoli za zdravljenje posameznih bolezni. V takem položaju ni prostora za intuicijo, za srce in osebno angažiranost. Pa vendar je že Hipokrat rekel, da je zdravnik dober človek, ki zna medicino. Iz izkušenj lahko povem, da sem nekajkrat v svoji karieri pravočasno postavila pravo diagnozo, ker sem ubogala svojo intuicijo in iskala znake bolezni in laboratorijske potrditve za bolezen, na katero samo z razumom glede na okoliščine, anamnezo, včasih pa tudi glede na znake po površnem rutinskem pregledu gotovo ne bi niti pomislila. Pa je bila prava in pravočasna diagnoza in napotitev na pravo mesto ključna za ozdravitev, nekajkrat celo za preživetje pacienta.  

Damjan Likar

Vir: revija Ona, marec 2014

Komentiraj

Komentarji: