Otrok s krstom brez svoje privolitve postane član katoliške cerkve. Prisilno pokristjanjevanje je v nasprotju s slovensko ustavo in tudi z naukom katoliške cerkve, kajti v Bibliji piše, najprej učite, šele potem krstite. Z vidika katoliške cerkve je glavni cilj krsta novačenje novih članov, kajti večje število članov pomeni večji vpliv in moč v družbi. Tega cerkev seveda ne bo priznala na glas, zato skuša krst otroka prikazati kot nekaj nujnega za odrešenje vsakega človeka.

Ludvik Počivavšek v knjigi Krstni nagovori predlaga duhovnikom kako naj ob krstu dojenčkov nagovorijo starše. Gre za neverjetno predrzne besedne manipulacije. Navedimo nekaj primerov, pri vsakem citatu sledi še komentar:

»Dragi starši! Z vašo odločitvijo, da boste dali krstit otroka, ste mu odprli vrata do Boga.« Kdor torej ne da krstiti otroka, mu po nauku cerkve preprečuje dostop do Boga. Skrajno absurdno.

»Biti krščen pomeni na nek način umreti »staremu človeku«, vzeti slovo od starih navad in preteklega življenja, ki ni bilo v skladu z božjimi zapovedmi.« Kakšno slovo od starih navad, če gre za dojenčka?

»Bog prižiga svojo luč v človeku pri svetem krstu.« Po nauku cerkve ima torej vsak človek v sebi temo, če ni bil krščen kot otrok. Pa čeprav živi pošteno, po Desetih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori. In nekateri starši to verjamejo.

»Bog nas je ravno po svetem krstu poklical k temu, da bi v naš svet prinašali luč vere, svetlobo upanja in toplino ljubezni.« Tudi brez krsta lahko prinašamo v svet ljubezen, vero in upanje. Štejejo dejanja in ne cerkveni zakramenti, obredi, kulti, rituali.

»V prejšnjih stoletjih, ko je bila umrljivost otrok zelo velika, so starši svojega otroka kmalu po njegovem rojstvu dali krstit, ker so želeli, da bi postal njihov otrok otrok luči in da bi ga že od rosne mladosti spremljala skrivnostna Božja previdnost v njegovem življenju, ki je polno negotovosti in nevarnosti.« Kako so lahko otroci umirali zgodaj, če naj bi jih baje zaradi krsta varovala skrivnostna božja previdnost?

»Vaš otrok bo sedaj pri tem krstnem obredu prejel sveti krst. To je zelo velika skrivnost. Nihče, tudi najbolj učeni teolog, ni zmožen vsaj približno razložiti te velike skrivnosti. Končno bo vaš otrok postal »tempelj Svetega duha«. Pri krstu ni nobenih skrivnosti. Gre zgolj za to, da cerkev pridobi novega člana.

»Velikokrat čutimo, kako smo slabotni: četudi smo hoteli najboljše, nam vendar ni uspelo. Zato je potrebno nekaj brezpogojnega: to je božja milost. In ravno to je razlog, da otroka krstimo. Kajti pri Bogu novorojeni otrok ni preprosto samo registriran kot številka v kartoteki.« Se pravi tisti otroci, ki niso bili krščeni, so pri Bogu samo številke?

»Vaš otrok bo po svetem krstu postal otrok luči.« Po tem nauku cerkve so nekrščeni otroci, otroci teme. Ali ni to žaljivo do staršev, ki ne krstijo otrok?

»Ko ste danes svojega otroka prinesli k svetemu krstu, ste naredili eno od najpomembnejših dejanj za otrokovo življenje.« Še nikoli nisem slišal človeka, da bi rekel, da mu je krst ob rojstvu izboljšal življenje, da je zaradi krsta bolj srečen in umirjen, ima boljše odnose z ljudmi, je bolj zdrav, ima več denarja.

»In starši, ki prinesejo že majhnega otroka k svetemu krstu, želijo, da ga Bog spremlja že od samih začetkov njegovega mladega življenja.« Po tem nauku Bog spremlja samo krščene otroke, ostale pa ignorira, čeprav jih je sam ustvaril iz svoje brezpogojne ljubezni.

»Vi ste se odzvali Jezusovemu povabilu, ko ste prišli sem in na vprašanje: »Kaj želite od božje Cerkve za vašega otroka?« odgovorili: »Sveti krst!« Jezus ni nikoli govoril o krstu dojenčkov, zato tudi ne vabi staršev, da naj krstijo otroke.

»Vaš otrok bo maziljen s sveto krizmo. Na njegovo čelo bo duhovnik naredil znamenje križa in ga mazilil. To znamenje pomeni, da vaš otrok ne bo izročen »temnim in zlobnim silam tega sveta«, ampak ga bo nenehno spremljala skrivnostna božja roka, saj pri svetem krstu postane božji otrok.« Če otrok pri krstu ne bo izročen »temnim in zlobnim silam tega sveta« kako je potem možno, da večina kriminala v zahodnem krščanskem svetu zagrešijo krščeni ljudje, gledano statistično?

Če cerkev ne bi izvajala prisilnih včlanitev v svojo organizacijo, bi imela po celem svetu le nekaj milijonov članov. S tem pa bistveno manj moči, vpliva in denarja.

»Zato nas lahko danes, na dan otrokovega krsta, napolnjuje hvaležnost, da je otrok zdrav in da bo danes prejel tudi nadnaravne darove.« Ni jasno kakšne nadnaravne darove prejme dojenček, če ga župnik polije z vodo iz vodovodnega omrežja.

»Danes se bo vaš otrok po svetem krstu srečal tudi s Kristusom. Navzoč je predvsem po znamenjih, ki se dogajajo v Cerkvi. Tako je navzoč tudi pri svetem krstu.« Kristus ni ustanovil nobenih katoliških zakramentov, to je pogruntavščina cerkve, da bi vezala nase ljudi.

»In sveti krst je pogoj in poroštvo za večno življenje.« Po tem nauku gre večina ljudi na tem planetu, ki niso bili krščeni, v večni pekel.

»S svetim krstom je vašemu otroku že nakazana življenjska pot, njegova poklicanost, nakazan je njegov cilj.« Ali je bila nakazana tudi življenjska pot duhovnikov pedofilov, ki so bili krščeni kot otroci?

V knjigi je tudi predlog župnikom za nagovor dojenčku, čeprav ta še ne razume slovenskega jezika:

»Dragi novokrščenec! Danes si ti središče dogajanja, ti si glavni junak. Naslednji, ki se bo pri svetem krstu srečal s teboj, je duhovnik. Po Jezusovem naročilu te bo trikrat oblil z vodo in te na ta način krstil. Nato boš še maziljen s sveto krizmo. V zgodovini so mazilili navadno samo najbolj izredne ljudi: kralje, duhovnike, preroke.« Ali je morda zato toliko kriminala v zahodnem krščanskem svetu, ker dojenčke mazilijo s snovjo, katero so prejeli tudi številni kriminalci v zgodovini, denimo kralji in duhovniki?

Še nekaj odlomkov iz knjige:

»Tudi izkustvo krhkosti in nevarnosti, katerim je izpostavljen njihov otrok v tem življenju ter velika odgovornost staršev za svojega otroka, vzpodbudi tudi malo manj verne starše k temu, da dajo svojega otroka krstit. Kajti če bo njihov otrok krščen, je s tem nenehno pod varstvom Božjega blagoslova.« Bodo starši tožili cerkev, če se otroku kaj zgodi, saj cerkev zagotavlja, da je zaradi krsta stalno pod božjim varstvom?

»Pri krstu se mu izbriše izvirni greh, če pa je že odrasel, se mu izbrišejo osebni grehi.« Ali ni to preprosto,  na veliko grešiš in potem prejmeš krst, pa je vse v najlepšem redu. Ta nauk je primeren za najbolj naivne ljudi.

 »Tako starši, ki se odločijo, da  bodo dali svojega otroka krstit, naredijo zanj največ, kar je sploh mogoče. Omogočijo mu, da bo živel kot Božji otrok…« Vsi otroci, ne glede na to ali so krščeni ali ne, so Božje stvaritve.

Damjan Likar

P.S. Članek je iz knjige Cerkvena prevara z etiketo. Več informacij o knjigi najdete tukaj: http://www.zalozba-planet.si/2/productID=4703

Komentiraj

Komentarji: