Anton Martin Slomšek je v knjigi Liturgični priročnik 1, gre za prvi katoliški obrednik v slovenščini za pripravo in podelitev nekaterih zakramentov in zakramentalov, zapisal: »Ker je naš prvi oče Adam od satana zapeljan grešil, je vsako dete, v grehi rojeno, v oblasti satana, dokler kršeno ni. Skoz svet krst bo zdaj oblasti satana odvzeto.«

Če krščeni otroci niso več pod vplivom satana, kako je potem možno, da večino kriminala v zahodnem krščanskem svetu zagrešijo krščeni ljudje, gledano statistično? Tega Slomšek in katoliška cerkev ne znata pojasniti. Bržkone gre po njihovem spet za Božje skrivnosti. Voda iz vodovodnega omrežja, ki jo župnik poliva po nemočnem dojenčku, seveda nima popolnoma nobenega vpliva na bodoče življenje tega otroka.

Anton Martin Slomšek je bil goreč zagovornik krsta dojenčkov.

V času Slomška je katoliška cerkev še bolj fanatično krščevala otroke, ki so bili prisilno včlanjeni v cerkev že nekaj dni po rojstvu. Ob krstu so bili navadno prisotni botri, ki so, verjeli ali ne, morali odgovarjati župniku v imenu dojenčka. Citiram iz knjige: »Kedar pa ono odgovoriti ne more, vi botri odgovorite, pa tudi kedar odraste, ga na vse to spomniti morte, kar zdaj namest otroka obljubite. Zato se otrok povpraša ino vi botri v njegovim imeni odgovorite:  Se odpoveš hudiču? Botri: Odpovem se. Veruješ tudi v svetiga Duha, eno sveto, katolško, krščansko Cerkev, občestvo Svetnikov…? Botri: Verujem.«

Toda norosti pri Slomškovem krstu še ni konca. Takrat so duhovniki novorojenčkom ob krstu pihali v obraz. Citiram: »Potem trikrat nalahno pihne otroku v obraz in reče enkrat: Pojdi od njega (od nje) nečisti duh, in daj prostor Tolažniku Svetemu Duhu.«

Da pa bi otrok postal moder, so mu vtirali sol v usta: »Malo blagoslovljene soli dene otroku v usta, rekoč: Prejmi sol modrosti, naj ti bo sprava za večno življenje.«

Vendar krstnega cirkusa še ni bilo konec, kajti župniki so s svojo slino tudi mazali dojenčke: »Potem vzame duhovnik s prstom sline iz svojih ust in med razlago obreda reče: Kakor je odprl usmileni Jezus ušesa gluhiga ter jih je s svojo slino pomočil, naj se odprejo tudi ušesa timu otroku za vse dobro, da ne bo pohujšanja, ampak le svete nauke rado poslušalo.«

Tako so bili, po nauku cerkve, krščeni otroci povsem prerojeni, kot pravi Slomšek: »Ljube duše! Velika je milost n svet rojen biti, pa še veči je usmiljenje  božje, se skoz svet krst preroditi ino stopiti v sveto Cerkev.«

Otrok s krstom brez svoje privolitve postane član katoliške cerkve. Prisilno pokristjanjevanje je v nasprotju s slovensko ustavo in tudi z naukom katoliške cerkve, kajti v Bibliji piše, najprej učite, šele potem krstite. Z vidika katoliške cerkve je glavni cilj krsta novačenje novih članov, kajti večje število članov pomeni večji vpliv in moč v družbi. Tega cerkev seveda ne bo priznala na glas, zato skuša krst otroka prikazati kot nekaj nujnega za odrešenje vsakega človeka.

Damjan Likar

Vir: odlomek iz knjige Cerkvena prevara z etiketo. Več o knjigi: http://www.zalozba-planet.si/2/productID=4703

Komentiraj

Komentarji: