Stanislav Slatinek v svoji knjigi … Zakon, ki ga ni bilo, piše: »Zelo pomembno je, da si zaročenca že na začetku, ko si izmenjata privolitev, želita otroke in sta jih pripravljena tudi sprejeti in krščansko vzgajati. Vsaka trajna in popolna izključitev rojstva ali vzgoje otrok povzroči neveljavno sklenitev zakona. (…) Otrok, ki je krščen, ima pravico do krščanske vzgoje. Od krsta naprej veže starše dolžnost, da svojega otroka krščansko vzgajajo.« Cerkev s tem posredno priznava, da je bistvo cerkvene poroke širjenje katoliške vere preko rojevanja otrok, ki jih morajo starši krstiti oz. včlaniti v cerkev ter vzgajati v katoliškem duhu. Kaj pa če se imata partnerja brezpogojno rada, vendar iz različnih razlogov ne moreta imeti otrok? Ali cerkev takšnim parom pogleda skozi prste? Ne. Za cerkev je sklenitev cerkvenega zakona neveljavna tudi v naslednjih primerih, citiram iz knjige: »Zaradi dedne bolezni eden od zakoncev sklene, da v zakonu nikoli ne bo imel svojih otrok, ampak bosta s partnerjem raje otroka posvojila. Vdova ima že enega otroka iz prvega zakona. Zaradi ekonomskih razlogov sklene, da v novem zakonu nikoli ne bo imela otrok. Zdravnik, ki se želi popolnoma posvetiti svojemu poklicu, sklene, da v svojem zakonu nikoli ne bo imel otrok.«

Da je cerkvi v katoliško sklenjenem zakonu rojevanje novih katoličanov na prvem mestu, kaže tudi z uporabo besedne zveze: »pravica do telesa partnerja«. Citiram iz knjige: »Osebna podaritev moža ženi in obratno se najbolj uresniči v pravici do telesa. Začasno izključiti pravico do telesa še ne pomeni za trajno izključiti roditev otroka, zato je zakon še vedno veljavno sklenjen.« Po nauku cerkve ima torej cerkveno poročen partner pravico do telesa partnerke oz. obratno. Kako široka oz. tanka je linija od pravice do telesa partnerke do posilstva?

Kako pomembno je za cerkev rojevanje novih članov in njihova verska vzgoja, Slatinek poudari tudi s tem zapisom: »Ko starša duhovno vzgajata svoje otroke, sta poklicana k pristni cerkveni službi. Sveti Tomaž Akvinski brez obotavljanja to dolžnost primerja duhovniški službi.«

Mnogo, če ne kar večina parov se odloči za cerkveno poroko zaradi strahu, pritiskov od staršev, sorodnikov. Toda, če niso pripravljeni vzgajati otroke v katoliškem duhu, kar vključuje tudi naslednje:

• »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10)
• »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13)
• »Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite!« (3 Mz 20,15)
• »Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju!« (3 Mz 20,16)
• »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …« (5 Mz 17,12)
• »Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.” Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.« (5 Mz 21,18-21)
• »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. « (2 Mz 21,15)
• »Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,16)
• »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. « (2 Mz 21,17)
• »Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17) (vsi citati so iz www.biblija.net)

zakaj bi se potem cerkveno poročili? Zakaj bi vzgajali svoje otroke v katoliški veri, za katero je svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner zapisal: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« (Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42.)

Damjan Likar

Komentiraj

Komentarji: