Zdravnica Jasna Stošič, dr. med., ki se ukvarja z integrativno medicino in bioresonanco, je že vrsto let vegetarijanka, zadnji dve leti pa je iz svojega jedilnika skoraj povsem črtala tudi ostalo hrano živalskega izvora. Vendar Stošičeva poudarja, da je prehrana le del zgodbe o zdravju: »Včasih se raje zatekamo v pretirano ukvarjanje s hrano, kot da bi se potrudili spremeniti katero od svojih temeljnih življenjskih prepričanj, ki nas omejujejo, nas vodijo v škodljiva vedenja in kličejo v naše telo bolezen.«

Damjan Likar

Kako biomedicina  gleda na vegetarijanstvo in veganstvo?

O vegetarijanstvu je bilo že veliko napisanega, o veganstvu manj, pa vendar je lahko dostopnih informacij dovolj, da ne čutim potrebe po dodatnem pojasnjevanju splošno znanih medicinskih, etičnih in okoljevarstvenih vidikov odločitev, ki govore v prid ali zoper eno od obeh oblik prehranjevanja. Omenim naj le zelo poemeben zaščitni učinek vegetarijanske prehrane na bolezni srca in žil, zaradi katerih umre kar vsak drugi človek v razvitem svetu. Znana velika, v letu 1998 objavljena raziskava, v kateri so spremljali 76.000 ljudi 10 let, je pri populaciji, ki se prehranjuje brezmesno, pokazala kar za 24% manj srčno žilnih smrti v primerjavi z vsejedi. Našli so tudi povezavo med zmanjšano pojavnostjo raka debelega črevesa in danke, raka dojke in rakom prostate.

Kljub temu pa medicina, ki v svojih dietnih priporočilih že vrsto let opozarja na potrebo po omejevanju rdečega mesa in vključevanju več sadja in zelenjave, v splošnem ni naklonjena brezmesni prehrani. Sprejema premišljeno vegetarijanstvo, ki upošteva brezmesne vire železa in beljakovin. Glede veganstva je močno zadržana, kar zadeva odrasle in povsem odklonilna, ko gre za otroke, kar se mi zdi na mestu.

Ne čutim potrebe, da bi se spuščala v polemike o različnih stališčih do brezmesne prehrane, danes je vsakomur na voljo dovolj informacij in kakovostnih alternativnih virov esencialnih hranil – tudi v izključno rastlinski hrani redkega vitamina B12 (vsebujeta ga le kvas in alge), ki lahko po več letih (zaloge v jetrih trajajo približno pet let) povzroči posebno obliko slabokrvnosti. Prepričana sem  in lastna izkušnja mi to tudi potrjuje, da je tudi veganska prehrana za odrasle lahko povsem zdrava izbira.

Kako je potekala vaša pot do veganstva?

Sama sem vegetarijanka 27 let, vegansko pa se prehranjujem kakšni dve leti, vendar ne popolnoma striktno – včasih pojem kakšno rezino sira ali masla.  Meso se mi je uprlo v zgodnjih študentskih letih, ko sem preko svojega tedanjega fanta, ki je študiral živinorejo, prvič prišla v stik z informacijami in izkušnjo (obiski farm) o tem, v kakšnih pogojih živijo živali, ki so del industrijskega stroja za pridelavo mesa, o tem, kako brezčuten in samoosrediščen zna biti  človek do bitij, ki so mu na videz podrejena. In seveda tudi o tem, kakšno hrano in  dodatke uživajo domače živali, skozi kakšne postopke in procese prehaja meso na poti od klavnice do krožnika. Z zdravjem nisem nikoli imela posebnih težav, vsekakor pa ne takšnih, ki bi izhajale iz pomanjkanja hranil ali mikrohranil. Moja odpornost je vsaj povprečna in počutim se dobro, kar seveda pripisujem ne le zdravi prehrani, ampak tudi in predvsem nenehni skrbi za ravnotežje v svojem življenju.

Zdravnica Jasna Stošič

Kaj pa okoljska problematika živinoreje?

Poročilo FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) navaja, da ustvarja živinorejski sektor več emisij toplogrednih plinov kot promet in je hkrati glavni vzrok degradacije zemlje in vode. Živinoreja prispeva kar 64% amonijaka, ki je pomemben povzročitelj kislega dežja. Je tudi glavni vzrok krčenja gozdov, za proizvodnjo krme za rejne živali pa porabimo več kot tretjino svetovne proizvodnje žita.

Vendar pa o okoljskih vidikih  - izsekavanju pragozdov, onesnaževanju vodnih virov z antibiotiki in rastnimi hormoni ter drugimi dodatki v hrani živali (oboji so v Evropi zaenkrat še prepovedani) ter o porabi pitne vode za potrebe živinoreje, v času svoje odločitve za brezmesno hrano nisem vedela ničesar. Pravzaprav takrat sploh nisem rabila veliko in zelo podrobnih informacij, da se je v meni prebudil občutek, da ne želim, ne morem biti več del sistema, ki brez potrebe podreja in trpinči sobitja, hkrati pa uničuje svoj dom, svoj planet.

Je tudi sin šel po vaših stopinjah kar se tiče prehrane?

Moj sin ima tak značaj, da bi raje rekla, da to niso moje stopinje, ampak kar njegove. Kakšno leto, preden sem zanosila, zdaj ima sin že 17 let, sem postala veganka, preprosto se mi je uprla vsaka živalska hrana. Med nosečnostjo pa sem spet začutila potrebo po mlečnih izdelkih in sem jih v tistem času tudi uživala. Sin je že celo življenje vegetarijanec, prva  leta je bil brezhibno zdrav in neverjetno odporen. Veliko sva bila v naravi in spomnim se, da je vsako leto vsaj enkrat ali dvakrat padel sredi največje zime v ledeno vodo – v kakšno reko, potok ali slap - in nikoli se ni niti prehladil. Z odraščanjem je začel sam odločati o svoji prehrani in zdaj ni več tako zdrav, saj uživa veliko prečiščenih ogljikovih hidratov in skoraj nič zelenjave in  sadja, a moči ima, kot kaže, dovolj. Lepo je razvit in vsaj povprečno močen, pri nekaterih testih mišične moči, ki jih izvajajo v šoli pri telovadbi, pa celo najboljši v razredu, v katerem je precej dejavnih športnikov (hodi na športno gimnazijo). Pri obeh enkrat letno preverim tudi rdečo krvno sliko (pri vegetarijancih spremljamo predvsem hemoglobin, železove rezerve in velikost rdečih krvničk) in oba imava povsem normalno, sin pa celo odlično.

Kako pa so bolniki, ki se obračajo na vas, odprti za zdrav način prehranjevanja?

V okviru svojega dela, ki ga zdaj že deveto leto opravljam v okviru svoje ambulante za integrativno medicino in bioresonanco (www.biana.si), se srečujem s številnimi klienti, ki večinoma sprejemajo odgovornost za svoje zdravje in so zelo odprti za nova spoznanja, ki bi jim pomagala k boljšemu zdravju in počutju. Na začetku se z vsakim pogovorim o tem, kako sama vidim zdravje in bolezen: kot preplet telesnih, miselnih, čustvenih, duhovnih in socialnih dejavnikov in povezav. Poskušam usmeriti pozornost v celoto, torej v vsak posamezen vidik zdravja, poudariti pomen enakovredne skrbi za vsak gradnik posebej in se dogovoriti za konkretno načrtno skrb za vsako od naštetih področjij.  Hrana je zagotovo pomemben dejavnik, ki se mu velja pozorno posvetiti. Vsem svetujem uravnoteženo prehrano s čim več rastlinske hrane in čim manj prečiščenimi ogljikovimi hidrati, kar je pravzaprav uradno-medicinsko priporočilo, le da dodam še svojo pobudo k uživanju ekološke in v Sloveniji pridelane hrane, v kolikor je to iz finančnih razlogov za klienta sprejemljivo.

Zdrava prehrana torej še ni zagotovilo, da bo človek zdrav?

Seveda ne. Opažam pa, da ljudi izredno močno zanima vse, kar je povezano s prehrano. Težko in pogosto odklonilno pa mnogi sprejemajo povabilo, da raziščejo morebitno možnost vzroka njihovih zdravstvenih težav v njihovem odnosu do sebe in svoje okolice, kar se meni zdi bistveno bolj pomembno od prehrane. Pripravljeni so se zelo posvetiti spremenjenemu načinu prehranjevanja, kjer je to potrebno in začasno sprejeti tudi zelo striktna dietna priporočila, ki lahko korenito posegajo v njihov ustaljeni način življenja. Pobuda, da bi 5 minut zjutraj in zvečer posvetili kratkemu srečanju s sabo v tišini - meditaciji, pogledu vase, občutenju lastnega telesa in prisluhu njegovim sporočilom, pa se mnogim zdi neizvedljiva. To me znova in znova preseneča. Kadar zdravstvene težave ne izzvenijo ali se čez nekaj mesecev spet pojavijo, velika večina klientov skoraj praviloma to pripisuje ne dovolj striktni dieti, morebitnim »prekrškom«. Tudi preprost dogovor o običajni shujševalni dieti in povečanju telesne dejavnosti z osebo, ki ima morda za 15 ali 20 kg prekomerno telesno težo, se včasih izkaže kot neizvedljiv, ista oseba pa skoraj na vsako srečanje prinaša nove in nove informacije o teh in onih posebnih dietah, ki zdravijo raka, revmatoidni artritis, hiperaktivnost pri otrocih, luskavico, astmo ali vse hkrati. In vse te diete tudi (seveda začasno) preizkuša na sebi.

Kako si to razlagate?

Kaže, da imamo ljudje potrebo po tem, da poskušamo nadzorovati svoje življenje in prehrana se zdi prikladen način, da to počnemo ter tako sami pri sebi ustvarjamo vtis, da obvladujemo svoj življenjski položaj. Včasih se raje zatekamo v pretirano ukvarjanje s hrano, kot da bi se potrudili spremeniti katero od svojih temeljnih življenjskih prepričanj, ki nas omejujejo, nas vodijo v škodljiva vedenja in kličejo v naše telo bolezen. Številne izkušnje pri mojem delu me učijo, kako pomembno je, da nam hrana ne postane obsesija in ukvarjanje z njo projekcija vseh tistih čustvenih in miselnih vsebin, s katerimi se še nismo voljni ali zmožni soočiti. Hrana ima pomembno mesto v mozaiku našega zdravja in dobrega počutja, ne more pa postati naš bog, naš fetiš, naša glavna preokupacija, kot se pogosto dogaja.

Že prej ste omenili vašo podporo ekološko pridelani domači hrani. Zakaj je tako pomemben ta vidik?

Enako pomembno kot odločitev za ali proti živalski hrani se mi zdi tudi pozornost, ki jo posvetimo drugim okoljskim vidikom – ali je hrana pripotovala na primer iz »Himalaje« (toliko opevana himalajska sol…) ali morda z Japonske ali iz Afrike (kokosovo maslo – zdrave maščobe…), Južne Amerike (zdaj zelo modna chia semena…). Zaboli me, ko vidim, da sicer visoko zavestni, ekološko usmerjeni ljudje ne opazijo, kako nesmiselno, nepotrebno in za planet škodljivo je podpiranje tovrstih nakupov, saj ogromne razdalje, ki jih«prehodi« tako imenovana zdrava hrana, ki verjetno res vsebuje veliko določenih specifičnih mikrohranil, uničuje naš planet in celovito gledano – še zdaleč ni okolju prijazna. Zelo podpiram projekt »uživajmo slovensko hrano« in pa seveda vse slovenske ekološke kmete, saj se mi zdi temeljno, da skrbimo za slovenske proizvajalce, za ljudi, ki se na naši zemlji trudijo ustvarjati za nas kakovostno, našim genom prilagojeno hrano, usklajeno z nam domačo vibracijo okolja. Ne glede na vse realno dokazljive osiromašenosti prsti, ki so posledica dolgoletne industrijske pridelave s pesticidi, herbicidi, fungicidi… in morebitno pomanjkanje mokrohranil v taki zemlji, verjamem, da lahko z uživanjem v Sloveniji ali bližnji okolici pridelane ekološke hrane vsakdo svojemu telesu zagotovi polno zdravje.

Hrana, ki prepotuje pol sveta, četudi je bila morda res pridelana brez strupov, zagotovo ni ljubeča izbira do našega planeta in dolgoročno ne more biti prava rešitev.

Na družabnih omrežjih in forumih včasih poteka prava besedna vojna med vsejedci in vegetarijanci oz. vegani. Kako to zaustaviti?

Hvala za to vprašanje. Priložnost najinega pogovora bi rada izkoristila za posredovanje premalokrat izrečenega povabila vsem, ki se jim zdi način, kako se nekdo prehranjuje, eno najpomembnejših dejstev o človeku. Nekoga sodijo ter vrednostno opredeljujejo v veliki meri kar po tem, kakšno hrano uživa, ne glede na to, kako dober ali skromen vpogled imajo v njegovo življenje. Utegne se zgoditi, da postane izbira načina prehranjevanja le še ena ločnica več v našem že tako povsem spredalčkanem predstavnem svetu. Ponovno se znajdemo v kategorijah: naši – vaši, levi – desni, vegetarijanci – vsejedi… Seveda vedno lahko poiščemo podatke, ki potrjujejo naša stališča. V zgodovini od antike pa do danes zlahka najdemo mnogo svetlih zgledov človečnosti in genialnosti, ki so se opredelili za vegetarijansko prehrano – od Pitagore in Seneke do Voltaira, Tolstoja,  Einsteina, Tesla, Newtna, Nehruja in seveda velikega Ghandija …še več genijev in humanistov pa je bilo vsejedih...

Dolgoletna izkušnja me uči, da način prehranjevanja še ne pomeni, da je nekdo bolj ali manj občutljiv do sočloveka in sveta nasploh, bolj ali manj strpen, dobronameren, solidaren, plemenit. Pogosto se izkazuje ravno nasprotno – od strogega vegetarijanca mimogrede prileti počezna sodba o »mesojedih« kot o malone »manj razviti« rasi in čudenje (nesprejemanje in vzvišenost), »kako lahko nekdo je meso«.  Kvalitete, kot so sočutje, sprejemanje in skrb za drugega, ki bi jih pričakovali in pogosto ne srečali pri vegetarijancu, pa lahko brez težav najdemo v poudarjeni meri pri nekom, ki je znan po tem, da rad uživa meso. 

Zato se mi zdi najbolj pomembno, da vsakdo spoštuje svojo lastno izbiro in izbiro drugega brez sodbe in se pri odločanju za način svoje prehrane ravna v prvi vrsti po lastnem notranjem občutku in manj po razumskih vodilih in trenutnih priporočilih te ali one doktrine ali glasnika čudežne vseozdravitve skozi točno določeno dieto. Naj vsak zaupa najprej sebi in je gibek v prilagajanju spreminjajočim se pobudam, ki prihajajo iz naše notranjosti.

Morda še zaključna misel?

Kadar obstaja jasna temeljna odločitev za določeno kvaliteto duše, ki jo želimo izražati v svojem življenju, nam bo notranji občutek znal povedati, katera hrana to odločitev najbolj podpira in nam pomaga krepiti naše telo za pot, ki smo jo izbrali.

Predvsem se mi zdi bistveno, da vsak trenutek ostajamo v zavedanju povezanosti vsega z vsem, negujemo občutenje sebe in sveta okoli nas, usmerjamo svoje notranje sile v preseganje zakoreninjenih predstav o lastni omejenosti in ustvarjamo svoj nedotakljivi notranji prostor, ki nas vsak trenutek podpira, ljubeče hrani naše nežno jedro ter nam daje moči, da smo kos pogosto surovim izzivom časa, v katerem živimo.

Vir: revija Ona, julij 2012

Komentiraj

Komentarji: