Ena največjih in najvplivnejših knjig s področja socialne psihologije.

Psihologija množic nas poučuje o sploš­nih značilnostih in mentalni povezanosti množice, njeni morali, idejah, predstavah, mnenjih …

Psihologija množic: študija vsakdanjega mišljenja francoskega socialnega teoretika Gustava Le Bona je eno najbolj vplivnih del v zgodovini socialne psihologije, ki raziskuje temeljna načela velikih shodov ljudi in druge značilnosti množičnih pojavov, kot so anonimnost brez odgovornosti, nalezljivost in sugestibilnost. Knjiga podrobno izriše način, kako množica razmišlja in sklepa, pojasni njeno impulzivnost, razdražljivost, nezmožnost presoje, pretirano čust­vovanje, domišljijo in sredstva, ki jih še danes uporabljajo vodje v svojih govorih za prepričevanje množic.

Le Bon v Psihologiji množic predstavi nezavedno, pogosto iracionalno delovanje večjih skupin ljudi, nasproti temu pa postavi neodvisno razmišljanje posameznika. Avtor jasno pokaže, kako se vedenje posameznika spremeni, ko postane del množice in razloži, zakaj posamezniki postanejo nepremišljene entitete črede – divjaki, ki jih ženejo primitivni nagoni in čustva –, in so pripravljeni lastne interese žrtvovati v zameno za kolektivne.

Zgodovina dokazuje, da je potrebno veliko časa, da se neka ideja ugnezdi v umu množice, toda prav tako dolgo traja tudi to, da jo iztrebimo. Le Bon je prepričan, da je množico mogoče z neko naključno idejo podzavestno in brez koherentnega razmisleka pripraviti k herojskim pa tudi h kriminalnim dejanjem.

Ideje te knjige so uporabili (in še uporabljajo) številni voditelji, z njimi pa so se za svoje nečedne namene okoriščali tudi največji diktatorji 20. stoletja. Psihologija množic tako še danes jasno kaže na to, da poglobljena znanja o delovanju množic pri oblastnih strukturah obstajajo že dolgo časa.

»Vsaka študija vedenja množic, popularne psihologije, fašizma itd. bi se morala začeti z Le Bonovim delom.«

– Anson Rabinbach, prof. zgodovine na univerzi Princeton

GUSTAVE LE BON (1841–1931), francoski doktor medicine, socialni psiholog, sociolog, antropolog, izumitelj in amaterski fizik, je oče študija psihologije množic. Bil je najvplivnejši teoretik na področju vedenja in psiholoških značilnosti množic.

Le Bon je verjel, da je poznavanje psihologije množic nujno za dobro razumevanje zgodovine in narave človeka. Njegova knjižna dela, v skladu s časom v katerem je deloval, vsebujejo teorije rasne in moške nadvlade, narodnih značajskih potez, črednega vedenja in psihologije množic.

Njegov prvi večji knjižni uspeh je bilo delo Psihologični zakoni razvoja narodov (1894, sl. prevod 1913), kjer je zagovarjal tezo, da je zgodovina proizvod rasnega in narodnega značaja, prevladujoča sila socialnega razvoja pa so čus­tva in ne inteligenca. Najbolj poznan pa je po delu Psihologija množic iz leta 1895.

»Kakor hitro se skupaj zbere določeno število posameznikov – ne glede na to, ali gre za živali ali ljudi –, se instinktivno postavijo pod avtoriteto vodje. V primeru človeških množic vodja pogosto ni kaj dosti drugega kot kolovodja ali agitator, a že tak igra pomembno vlogo. Njegova volja je jedro, okoli katerega se ustvarjajo in usklajujejo mnenja. On predstavlja prvi element v organizaciji heterogenih množic in narekuje njihovo organizacijo v sekte ter jih v vmesnem času upravlja. Množica je servilen trop, ki ne bi nikdar zmogel delovati brez gospodarja. Vodja je najpogosteje posameznik, ki je bil tudi sam del množice. Prav tako je njega samega uročila ideja, katere apostol je postal, in sicer do take mere, da je vse zunaj nje izginilo in se je začelo vsako nasprotno mnenje zdeti kot napaka ali predsodek.«

– iz knjige