Prvič sem spoznala izkoriščanje živali pri šestih ali sedmih letih. Spomnim se, da sem pri družinskem kosilu pri babici in dedku izvedela, da so bili medaljončki, ki smo jih jedli, nekoč piščančki, in planila v jok.

Odrasli pa so se samo smejali. Potem pa je žal trajalo kar nekaj časa, da sem prišla do ugotovitve, da bi bila rada vegetarijanka zaradi živali. To sem postala pri svojih petnajstih. Doma tega niso radi sprejeli.

Goveja juha, piščančji zrezki in podobno so bili del tradicije, ki se je ne krši. Pa vendar ob zavedanju, kaj je prav, ne smeš izbrati lažje poti, ampak pravo pot. Ker sem se počasi začela zavedati, da kot vegetarijanka živalim še vedno škodim, sem pri dvaindvajsetih postala veganka.

Veganstvo mi pomeni osnovo za spoštovanje živali in narave. V svetu, kjer obstaja ogromno trpljenja, je najbolj enostavna stvar, s katero ga lahko zmanjšaš, to, da postaneš vegan. Na voljo je ogromno veganske hrane, od osnovnih živil do predelanih (nadomestki mesa, sira, rastlinski napitki namesto mleka ...). Na internetu lahko najdeš na stotine veganskih receptov, od enostavnih do kompliciranih, tudi vsako oblačilo, kozmetika ali toaletna potrebščina ima napis s sestavinami ali celo certifikat ‘vegansko’, da lahko točno veš, ali so zaradi tvojega nakupa trpele živali.

V pomoč pri veganskem načinu življenja so tudi veganska društva, revije o veganstvu in veganski kanali na internetu. Tako da v resnici ni nobenega izgovora, zakaj v današnjem času v zahodnem svetu ne bi mogel biti vegan. Žal si večina mesojedcev rada zatiska oči in se izgovarja na tisoč in en način.

Eden izmed pogostejših izgovorov je, da kot vegan postaneš šibek, da ne moreš razviti mišic in da na splošno ne dobiš dovolj hranilnih snovi. Sama se le nasmehnem temu izgovoru, saj sem na veganski prehrani pridobila največ mišic v svojem življenju, sem najbolj zdrava in uspešno treniram borilno veščino brazilski jiu-jitsu, čeprav mnogi mesojedci mislijo, da vegani tega nismo sposobni. Veliko ljudi se izogiba veganstvu tudi zaradi zdravnikov, ki pa nimajo izobrazbe glede prehrane in odsvetujejo veganstvo.

Žal svet obvladuje splošno prepričanje, da so živali tukaj za nas in da ni nič slabega, če jih izkoriščamo na sto in en način. Najpomembnejša sposobnost veganov pa je, da se znamo postaviti v kožo drugega, da smo sposobni empatije. Tako si lahko predstavljamo, kaj doživljajo živali v hlevih, klavnicah, laboratorijih, in zato izberemo pot nenasilja, se odrečemo svojemu užitku pri prehranjevanju z živalskimi izdelki, pripravnosti takega prehranjevanja in odobravanju družbe.

Kot biologinja se zavedam, da smo si z vretenčarji, ki se največkrat znajdejo na naših krožnikih (ribe, sesalci in ptice), zelo podobni glede sestave telesa. Vsi imamo živce in tako čutimo ugodje, bolečino, mraz in vročino, vsi imamo možgane in zato tudi čustva, kot so veselje, strah in ljubezen. Neverjetno se mi zdi, da nekateri znanstveniki še vedno verjamejo, da nečloveške živali nimajo čustev.

Nesprejemljivo je, da določimo življenje, trpljenje in smrt posamezne živali, ki je sama svoja oseba, in jo žrtvujemo za deset minut uživanja v sendviču, zrezku ali burgerju. Kot ljudje imamo moč in z njo lahko pomagamo ali škodimo. Če bi bili mi na mestu izkoriščane živali, bi si verjetno želeli, da kdo izbere nas, ne pa svojega užitka na račun našega trpljenja.

Maruša Šmigoc

Vir: revija Osvoboditev živali, december 2023

Komentiraj

Komentarji: