Gregor Vrhovnik s svojim zgledom in s prisrčnim humorjem začinjenimi objavami prigod iz življenja njegove psičke Micke ter drugih rešenih živalic že vrsto let navdihuje in navdušuje številne ljudi ter vse, ki spremljamo njegove objave na enem od socialnih omrežij, ozavešča o izkoriščanju živali. Je vegan, aktivist za pravice živali in avtor knjige Micka išče srečo.

 

Gregor, kako dolgo ste že vegan in kaj vas je vodilo k temu, da ste se odločili za veganski način življenja?

Vegan sem postal pred približno desetimi leti, mesa pa nisem jedel že nekaj let pred tem. Žal moram povedati, da tudi sam nosim izkušnjo mnogih ljudi, ki se vse življenje čutijo ljubitelje živali, hkrati pa ne pomislijo, da njihovo delovanje govori prav o nasprotnem. Večina se nas namreč ne zaveda trpljenja živali, ki so morale dati svoje življenje, da imamo lahko na krožniku zrezek, mleko v svoji jutranji kavi, grejejo pa nas volneni puloverji in usnjeni čevlji. Prav nerazumljivo je, v kakšen paradoks se je ujel človek.

 

Več o knjigi na strani: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=shop&op=product&subop=show&productID=5053

 

Na eni strani smo ljubitelji kužkov, muc in drugih živalskih ljubljenčkov, ki smo jih spustili v naše domove, srce se nam trga, ko vidimo kje kakšno žival trpeti, vse bi dali, da bi ji pomagali, ne vidimo pa vseh krutosti, ki se dogajajo le streljaj stran, proč od naših pogledov, v klavnicah, hlevih, ribiških mrežah in še marsikje drugod. Tudi z menoj je bilo tako. Rad sem imel živali, ki so bile del mojega življenja, moje srce pa je ostalo nemo za vse tiste, ki so jih pobijali zaradi moje prehrane, življenjskega stila in navad. Kadar si nečesa ne želimo priznati, se je preprosteje zapreti v “nevednost”.

 

A so me na srečo nekateri dogodki le vzdramili iz tega našega kolektivnega (ne)razmišljanja in ujetosti v navade.

 

Sram me je dela svojega življenja, ko sem bil že kot otrok in kasneje v zgodnji odrasli dobi strasten ribič. Niti pomisliti več ne morem na vse tiste uboge morske živali, ki sem jih trpinčil, da bi zadostil neki svoji strasti, ki je bila odraz družinske tradicije. A kljub vsemu je bil naposled prav dogodek, povezan z ribolovom, tisti, ki je pomembno usmeril moje nadaljnje življenje.

 

Nekega dne sem z ostmi ujel veliko sipo. Glavonožci imajo to smolo, da izven morja preživijo mnogo dlje od večine drugih morskih organizmov. To pomeni, da je tudi njihovo trpljenje daljše in hujše. Gledal sem tisto ubogo žival, ki je bila, kljub pohabljenemu telesu, še več kot uro po tem, ko sem jo iztrgal iz njenega doma, v kuhinjskem pomivalnem koritu še zmeraj živa. Ko sem zrl v velike oči tistega veličastnega bitja, ki je bilo zaradi mojih rok na pragu odhoda, se je v meni nekaj premaknilo.

 

Od tistega trenutka naprej ni več nobena morska žival umrla zaradi mene, pogled tiste sipe, ki me spremlja še danes, pa je bil kmalu zatem razlog mojega spoznanja, da ubijam tudi s tem, ko se prehranjujem z mesom, le da smrt živali v tem primeru prinese klavec, moja odgovornost pa je povsem enaka. Tako sem kmalu opustil meso, še nekaj let pa sem potreboval, da sem spoznal, da tudi z uživanjem jajc in mlečnih proizvodov povzročam trpljenje. Ko sem slučajno zasledil neko objavo na to temo na družbenem omrežju, sem se končno zavedel tudi tega in v trenutku iz shrambe in hladilnika odstranil vso hrano živalskega izvora ter postal vegan. Odtlej sem pozoren, da tudi vsi ostali izdelki, ki jih uporabljam, v sebi ne nosijo izkoriščanja živali.

 

Poleg tega poskušam od takrat naprej svoje izkušnje in razmišljanja o povsem nepotrebnem in nesprejemljivem izkoriščanju živali deliti preko družbenih omrežij.

 

Katere vrednote, po vašem mnenju, morajo imeti pravi ljubitelji živali?

 

Mislim, da je to odprtost srca, pripravljenost na odpovedovanje v prid drugih bitij, milost in odločenost, da se vse to izrazi z dejanji. Vedno sem verjel, da ljudje v svojem bistvu ne želimo nikomur povzročati slabega, nenazadnje tudi moja prej opisana izkušnja govori o tem, da iskrena ljubezen do živali vedno živi v nas in včasih je dovolj le ena iskrica, da v celoti vzplameni. Ko se to zgodi, pa je odgovornost na vsakem, da deluje tako, kot mu novo zavedanje vesti veleva.

 

Kdaj in kako je v vaše življenje vstopila vaša psička Micka?

 

Želja po tem, da bi prvič v življenju imel kužka, se je pojavila ravno nekje v času mojega prehoda na veganski način življenja. Morda malenkost prej, saj je Micka nedavno dopolnila enajst let. Verjetno gre za dogodek, ki ga po svojih skrivnostnih poteh določa usoda. Micka je namreč skozi mavrico svojih dejanj in čustev ter zgodb, ki sva jih doživela, zelo močno vplivala na moje takrat rastoče dojemanje podobnosti živalske duše z našo ter njihove potrebe po varnosti, bližini, sprejetosti, ljubezni in vseh drugih temeljnih univerzalnih vrednotah, ki so pomembne tudi ljudem. Pokazala mi je, kako majhne so razlike med nami - da smo v bistvu enaki. In zato tako občutimo tudi trpljenje, bolečino, strah, samoto … Micka mi je pomagala razumeti, kako ogromno krivico povzročamo živalim.

 

 

Omeniti želim, da v času, ko je prišla k meni, še nisem vedel prav dosti o problematiki brezdomnih živali, zato ona ni posvojen oziroma rešen kuža, med kakršnimi bi ga zdaj poiskal. A se je že moralo tako zgoditi, usoda ima za vsakogar izmed nas drugače zavito stopnišče.

 

Zakaj ste se odločili njene oziroma vajine prigode deliti na socialnem omrežju?

 

Sam sem nekaj izmed ključnih spoznanj za prehod na veganski način življenja prejel preko Facebooka. In zaradi rastoče prisotnosti družbenih omrežij in njihovega vpliva sem se odločil, da bi morda moje izkušnje na poti spoznavanja krivic in trpljenja, ki jih povzročamo živalim, lahko pomagale še komu. Kmalu sem spoznal, kako močno se zgodbe o živalih dotaknejo ljudi. Brez Micke in drugih živali, ki so kasneje prišle v moje življenje in prav tako nastopajo v objavah, bi temnejša sporočila o realnosti živalskega sveta, kot jim ga krojimo ljudje, težko prišla do src bralcev naših prigod. V bistvu zgodbe pripovedujejo živali same, jaz jim pri tem samo malo pomagam.

 

Oba z Micko imata zdaj že velik krog oboževalcev, kajne?

Hm, rekel bi, da je predvsem Micka tista, ki ima oboževalce, njen oproda, kot se včasih predstavljam v objavah, pa zvesto capljam v senci njene slave in skrbim za muhe in odgovornosti, ki jih kot “javna osebnost” ima. Res je, mnogo ljudi naju je spremljalo v vseh teh letih in zelo hvaležen sem jim za to, kot tudi vsem živalim, ki so pri tem pomagale.

 

Micka je dobila svojo vlogo tudi v knjigi z naslovom »Micka išče srečo«, ki ste jo napisali za otroke in najstnike, pa tudi odrasle. S kakšnim namenom ste napisali to knjigo in kakšno je njeno sporočilo?

 

Sčasoma se je o Micki in drugih živalih zbralo toliko zgodb, da so sledilci mojega profila začeli vse pogosteje predlagati, da bi Mickine prigode združil tudi v knjigo. Po drugi strani se je nabralo tudi veliko izkušenj o tem, kako predstavljati zgodbe o trpljenju živali, ki jih ljudje vzgajamo za hrano, na način, da ljudi zaradi grenkih sporočil ne odbijajo ali se posredno zaradi njih ne počutijo celo ogroženi. Znano je, da naša narava stvari, o katerih ne želimo govoriti, pogosto sprejme odbijajoče. In nikomur, ne ljudem in še manj živalim, naše zaprte duše ne koristijo prav nič.

 

Zato sem sklenil, da napišem knjigo, v kateri bi živali na ljudem prijazen način sporočale vesele in tudi tiste temačne zgodbe njihovih življenj. Odziv bralcev je zelo dober, mnogi sporočajo, da branje izmenično spremljajo tako solze smeha kot tudi tiste manj vesele. Je pa bila moja želja, da knjiga ne bi bila napisana le za otroke in mlade, pač pa bi bila zanimiva tudi starejšim generacijam, ki potem lažje vplivajo in vzgajajo otroke k empatiji, sočutju in odgovornosti do drugih bitij oziroma nemočnih na splošno. In res, mnogi odrasli mi sporočajo, da so knjigo z veseljem prebrali sami ali pa skupaj z otroki ali vnučki.

 

 

Marsikje so Mickino knjigo vključili tudi med knjige za bralno značko, v eni izmed šol pa so organizirali celo krožek, kjer se ob knjigi pogovarjajo o vrednotah, ki jih prinaša. Zelo sem hvaležen, da je knjiga povsod tako toplo sprejeta.

 

Poleg Mickinih prigod lahko na socialnem omrežju spremljamo tudi vaše objave življenjskih zgodb številnih drugih živali, ki ste jim pomagali in jim rešili življenje. Nekatere so bile pri vas v začasnem varstvu, druge pa so še vedno pri vas. Za katere živali trenutno skrbite in kako so se znašle pri vas? Kakšne so njihove zgodbe?

 

Sčasoma je k nam našlo pot res lepo število živali. Zato zgodbe o njih v zadnjem času že poimenujem kot tiste, ki prihajajo iz Mickine polne hiške. Najprej se je Micki pridružila mucka Liya, ki jo je kot mladička že mnogo let prej s ceste rešila moja partnerka Nina, potem smo z otoka Cres “uvozili” mucko Bubo, ki nas je posvojila med preživljanjem dopusta, mačkam pa se tam izven turistične sezone ne godi nič dobro, potem smo kmalu od znanke s FB sprejeli zelo bolno, nekaj tednov staro muco Babyko. Kmalu zatem so nam prinesli še povsem golega vrabčjega mladička, ki ga je neurje odneslo iz gnezda in mu kasneje veterinar ni mogel rešiti nogice, tako da je ostal brez nje. V tistem času sem preko FB izvedel tudi za kozlička Gašperja, ki naj bi v kratkem ostal brez gostoljubja v njegovem takratnem domu in je bil namenjen mesarju, če ga nekdo takoj ne odpelje. Gašperju sem imel namen poiskati nov dom, pa je ostal, in ker je bil osamljen, smo mu preko FB začeli iskati še “nevesto”.

 

Našla se je kozica Veronika, do katere je bila njena dotedanja čreda zaradi poškodovane noge napadalna in jo je izločila. Hranimo tudi zunanje muce, do katerih je kmečko podeželsko okolje pogosto neprijazno, in med njimi sta se dva okoliška odrasla samčka, s poškodbami, ki jih je moral oskrbeti veterinar, zatekla k nam. Ob njuni oskrbi je bilo ugotovljeno, da sta oba okužena z mačjim aidsom in kot taka ne moreta več bivati zunaj, zato sta ostala. Zadnje poletje pa je prineslo še tri mucke, Albinco, Kepico in Maca, ki bodo tudi ostali pri nas. V oskrbi pa imamo trenutno še muco Mamo, ki smo jo sprejeli lani z dvema mladičkoma, ki sta medtem že našla pot v nov dom, Marelico, ki smo jo pravkar sterilizirali in je prenežna, da bi še naprej živela zunaj, ter mucko Malo in njenega lanskega mladička Sineta, ki smo ju prav tako zaradi varnosti vzeli v hišo. Njim bomo poiskali domove, saj pri nas ni več prostora. Mišk, ki jim pozimi v kozjem hlevu pomagamo s semeni, pa je preveč, da bi jih lahko poimenovali …

To je le hiter pregled, saj bi bile celotne zgodbe teh živali preobsežne. Želim pa tudi omeniti, da novim živalim žal pri nas ne moremo več ponuditi doma, ker je Mickina hiška zdaj resnično povsem polna.

 

Katerim živalim ste do zdaj že pomagali, katera se vas je najbolj dotaknila?

 

Najbolj se te dotakne bitje, ki ga prejmeš v varstvo popolnoma nemočnega. Taka je izkušnja z mucko in muckom, Albinco in Kepico, ki ju je usoda lani, le dober mesec narazen, prinesla k nam. Albinca je bila najdena ob cesti, še dojenček, stara približno tri tedne. Bila je premražena, osamljena, prestrašena in lačna. V bistvu je bilo najprej namenjeno, da bomo zanjo le enonočna postojanka na poti v zavetišče na slovenski obali. A ko smo to malo bitje prvo noč po steklenički hranili s pripravkom mačjega mleka, je nisem mogel več dati naprej. Svojih otrok nimam, zato je bila to zame prva podobna izkušnja in Albinca je postala del mojega srca.

 

Z enako močjo se me je dotaknila tudi zgodba mucka Kepice, ki je prišel k nam podobno star kot Albinca, le da je bil v še mnogo slabšem stanju. Zelo bolan in skoraj do smrti sestradan in dehidriran. Veterinarka je ocenila, da ne bi preživel več kot še nekaj ur. Po nekajdnevnem boju za njegovo življenje je tudi Kepica ostal pri nas. Zdaj sta na srečo oba čila in že skoraj odrasla, v našo hiško pa sta s svojo igrivostjo prinesla veliko veselja, tako ljudem kot živalim.

 

Na kakšne druge načine še pomagate živalim?

 

Zgodb o živalih se je nabralo res mnogo. Morda najodmevnejše je bilo reševanje policijskega konja Grima nekaj let nazaj. Prijateljica s FB mi je sporočila, da pozna konja, ki služi na policiji, vendar pa se mu zaradi ponavljajočih se zdravstvenih težav in bolečin pri jahanju “kariera” tam izteka. Kasneje sem spoznal, da policija lepo skrbi za pri njih zaposlene živali, vendar ko ne morejo več opravljati svojih zadolžitev, jih odprodajo najboljšemu ponudniku na dražbi. Po zgodbah, ki sem jih slišal, so ti konji kasneje pogosto predmet preprodaje, nekateri pa menda hitro končajo tudi v mesnici.

 

 

Sklenil sem, da poskušam Grimu pomagati. Preko donatorske akcije smo s prijaznimi ljudmi zbrali dovolj sredstev, da smo konja na dražbi odkupili, še prej pa sem zanj poiskal dom, kjer mu zaradi ježe nikdar več ne bo potrebno prenašati bolečin. Zdaj že nekaj let živi mirno, za konja sanjsko življenje, med mnogimi drugimi rešenimi živalmi na miroljubni kmetiji V pravljici na obrobju Ljubljane, za njegovo dosmrtno oskrbo tam pa sem se obvezal poskrbeti za stroške njegove nastanitve in prehrane.

 

Sicer pa so nam pot “prekrižale” še mnoge druge živali. Pred zakolom smo reševali ovce, kozice, na našem travniku je pristal izčrpan golob pismonoša, skrbimo za ježke okrog hiše, za katere pozimi pripravimo posebne hiške, partnerka Nina je lani rešila celo zapuščenega mišjega dojenčka, hranimo prostoživeče muce iz sosedstva, ki so bolj ali manj prepuščene same sebi, poskrbimo za njihovo sterilizacijo ali kastracijo, kar je na podeželju sicer žal še vedno redko, pozimi pa se tudi one lahko zatečejo v posebne zanje pripravljene izolirane hiške, nekaterim pa poiščemo nove domove. Nekoč sem na izletu v dolini Tamar našel na pol mrtvega polha, vsega zlepljenega od neke masti, v katero se je najbrž nekako ujel v tamkajšnji koči, po nekajtedenskem okrevanju pa sem ga vrnil nazaj v domači gozd. Še zdaj kdaj pomislim nanj in upam, da še vedno uživa svoje noči pod zvezdami med gorami. Vseh zgodb je preprosto preveč za en članek …

 

Ali živali, ki potrebujejo pomoč, najdete sami ali jih najdejo drugi ljudje in vas prosijo za pomoč? S kakšnimi izzivi se soočate pri tem?

Povsem različno. Mnogo ljudi se obrne na nas za nasvet. Ker so naše “nastanitvene kapacitete” že polne, žal drugače kot tako, da jim nudimo pomoč z informacijami, kako naj postopajo in kam naj se obrnejo, pogosto ne moremo pomagati. Na srečo je v Sloveniji mnogo dobrih ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč živalim v stiski, tako da se vedno najde kakšna rešitev.

 

Kakšno se vam zdi stanje pomoči potrebnih živali v Sloveniji?

 

Predvsem je žalostno, da je pomoč živalim v stiski večinoma na plečih posameznikov ali prostovoljcev, organiziranih v društva. Ti se v preobilici dela, ki se neredko konča celo v izgorelosti in obupu, brez ali z mnogo premajhno pomočjo države po svojih najboljših močeh borijo z nikoli končano vrsto pomoči potrebnih živali in ogromnimi stroški, ki so povezani z njihovo oskrbo in zdravljenjem. Doslej je država naredila bore malo, nujno pa bi bila potrebna premišljena sistemska politika, ki bi uredila pravila, nadzor, financiranje pomoči, ozaveščanje prebivalstva in kaznovanje neodgovornih posameznikov in podjetij, ki za živali ne skrbijo ali pa jih zlorabljajo.

 

Mahatma Gandhi je nekoč dejal, da se veličina nekega naroda sodi po tem, kako je poskrbljeno za živali. Velika večina človeštva je po tej definiciji žal še zelo daleč od razvite pravične družbe.

 

In kaj lahko naredi za pomoči potrebne živali posameznik?

 

Veliko. Še posebej, kadar se ljudje oddaljimo od tistega, kar potrebujemo sami in se obrnemo k tistemu, kar lahko nudimo drugim. Z opazovanjem sveta okrog sebe in odgovornim ravnanjem lahko spremenimo marsikaj. Ko vidimo trpečo žival, ne poglejmo stran in ne upajmo, da ji bo že nekdo drug pomagal. Prav sami smo morda njeno edino in zadnje upanje.

“Reši življenje in rešil boš cel svet,” edini svet, ki ga tisto bitje ima, pravi rek. 

 

Kaj ljudje naredimo dobrega z veganskim načinom življenja?

Po mojem mnenju veganstvo nosi v sebi rešitev tega planeta, moralno in z vidika vseh drugih težav, s katerimi se trenutno spopada naša civilizacija. Seveda je najbolj pomembna posledica veganstva to, da sta mnogim živalim prihranjena trpljenje in smrt v suženjstvu človeka. Veganstvo nosi v sebi spoznanje, da nismo ljudje vredni nič več od vseh drugih bitij. Neposredno pa veganski način življenja zavira spreminjanje podnebja oziroma segrevanje planeta, zmanjšuje težave z oskrbo s pitno vodo in izsekavanje tropskih gozdov, pa tudi zastrupljanje zemlje s kemičnimi pripravki v kmetijstvu.

 

Intenzivna živinoreja, torej pridelava mesa, mleka in jajc, namreč poskrbi za bistven delež toplogrednih plinov, pridelava hrane za rejne živali zaseda oziroma potrebuje ogromne površine pridelovalne zemlje, ob tem pa porabi še velike količine vode. V bistvu je veganstvo edina prava in najbrž tudi edina mogoča pot za odpravo mnogih težav, ki jih je Zemlji povzročil človek. Z veganstvom poleg živali v bistvu rešujemo tudi sebe, v duhovnem in telesnem smislu.

 

Nekoč se mi je zapisala misel: “Daleč največ dobrega za živali lahko naredimo za našo mizo. Iskrenost naše ljubezni do njih se zrcali s krožnikov na njej. Odločitev, da zaradi nas nobeni ne bo več potrebno trpeti, je tako blizu in tako enostavna …”

 

Menite, da se ozaveščenost ljudi glede pravic živali v Sloveniji v zadnjih nekaj letih kaj zvišuje ali ostaja na enaki ravni kot prej? Kakšna so vaša opažanja?

 

Rad bi verjel, da se stvari spreminjajo na bolje. Sicer mnogo prepočasi, a to je žal v naravi ljudi. Dokler niso neposredno ogroženi naši interesi ali obstoj, zelo težko zamenjamo prepričanja in tradicijo. Žal nas tako v zadnjem času stran od težav živali in nazaj v našo egocentričnost vlečejo nenehne krize, od covida do vojn. Ljudi vse bolj skrbi zase, v takšnih razmerah pa se zaprejo za težave drugih. In rejne živali so žal zelo nizko na lestvici prioritet. 

 

Veliko dela še čaka človeštvo in vprašanje je, če ni za nas že prepozno. Narava pa si bo ob našem morebitnem koncu tako kmalu opomogla.

 

Kakšni so odzivi ljudi, ki spremljajo vaše objave? So med njimi tudi takšni, ki so se prav zaradi vaših objav odločili za veganski način življenja ali pa se bolj angažirali pri pomoči živalim?

 

Verjamem, da se vsak poskus, da narediš nekaj dobrega, nekoč nekje pozna. Srečen in hvaležen sem, kadar mi kdo izmed tistih, ki spremljajo moje objave, sporoči, da mu je bila kakšna od zgodb v pomoč ali navdih, še važneje pa je, da morda s svojim delom dodajam male koščke trudu vseh drugih posameznikov, ki delujejo v dobrobit živali, in da nam bo morda nekoč skupaj uspelo spremeniti svet na bolje.

 

Kaj bi sporočili ljudem, ki ne vedo ali ne verjamejo, da imajo živali čustva in občutke, prav tako, kot jih imamo ljudje?

Ljudje pozabljamo, da smo v bistvu le ena izmed živalskih vrst, ki ji je evolucija prinesla zmožnost, da si je pokorila svet. Zelo neskromno je prepričanje, da smo nekaj posebnega. Vsi tisti, ki imajo živali za svoje sopotnike, ne dvomijo v njihov bogat svet čustvovanja. Ta je najbrž enako kompleksen kot naš, le malo težje ga razumemo. Ljudje bi si želeli spoznavati tuje civilizacije, se z njimi sporazumevati. Pa pogosto ne poznamo niti sebe, še manj pa živalskih sorodnikov, ki si z nami delijo planet.

 

Brez dvoma živali čustvujejo. Največ o tem sem se naučil od njih, ne od ljudi.

 

Kako gledate na prostoživeče živali in lov?

 

Človek je tako močno zarezal v planet, da so le še redke prostoživeče živali, ki ne čutijo posledic. Na nek način so tudi največji še preostali neokrnjeni kosi narave le še rezervati oziroma nekoliko večje kletke. V teh so živali postale v mnogočem od človeka popolnoma odvisne. Lov je žal v nekaterih (redkih) primerih nujno zlo, saj živali ne morejo več preživeti v sobivanju z ljudmi, v katerega so prisiljene, naravni red, ki je od nekdaj skrbel za pravilno selekcijo, pa je tudi povsem podrt. Kot pri večini človekovih dejavnosti pa tudi lov ženejo egoistični vidiki, ki nimajo nič skupnega s tistim, o čemer se lovske organizacije rade pohvalijo - da naj bi bili zaščitniki živali in narave.

 

 

Verjamem, da je med lovci nekaj ljudi, ki iskreno verjamejo in tudi delujejo v skladu s temi ideali, vendar pa je, tudi po pričevanju mnogih lovcev, ki so spoznali zablode in izstopili iz njihovih vrst, gonilo predvsem sla po ubijanju, trofejah in dobičku, ki ga prinaša lovski turizem. Po mojem mnenju je lov nizkotna in kruta dejavnost, le v zelo redkih primerih v kakršenkoli prid živali.

 

Izkušnje mnogih raziskovalnih projektov iz tujine so pokazale, da narava tudi v okvirih, ki jih je določil človek, še vedno zna sama poskrbeti zase bolje brez naših intervencij, lovci, kot delujejo sedaj, pa so ena izmed skupin, ki so pri tem najmanj zaželene. 

 

Kako vidite prihodnost živali in njihove rešitve okovov človeštva?

 

Rad bi verjel, da bodo semena, ki so jih veganska skupnost in aktivisti za pravice živali zasejali v preteklosti, kmalu bujno vzklila. Zelo težko je predvideti, kaj ter v kolikšni meri in kako hitro bo v bodoče vplivalo na dobrobit živali, upam pa, da teh sprememb ni več mogoče zaustaviti. Že zaradi svojega obstoja je človeštvo prisiljeno stopiti na višjo stopnjo zavesti in na pravice živali ob tem ne bo mogoče pozabiti. Morda pa se rešitev za živali skriva prav v tistih lastnostih ljudi, ki sta jim trpljenje prinesli. Egocentričnost in pohlep. Ljudje bodo zaradi uničevalnega vpliva živinoreje na okolje preprosto primorani spremeniti svoje življenjske prioritete in prehranjevalne navade. Ko bomo imeli vodo tik pod našimi grli, in ta trenutek ni več daleč, bo kapital v svojem pregovornem samoohranitvenem nagonu najbrž našel hitre rešitve in po potrebi tudi uzakonil različne ukrepe za korenite spremembe naših navad.

 

Eden od ukrepov bo zagotovo tudi uporaba tehnologij za laboratorijsko proizvodnjo mesa. Proizvodnja tega bo cenejša, predvsem pa mnogo manj obremenjujoča za okolje. Torej, verjamem, da živali in narave na koncu ne bosta rešila naše sočutje in občutek za odgovornost do njih, pač pa boj človeka za svoj obstoj in pohlep, ki se bo iz živinoreje prelevil v tehnološko visoke načine pridelave mesa, mleka in jajc. Živalim in planetu pa je konec koncev tako vseeno, kaj bo pripeljalo do njihove rešitve. Nenazadnje bo ta prišla tudi v primeru, če bo človeštvo svojo priložnost za nadaljni obstoj zapravilo ali zamudilo. 

 

Kakšno je vaše sporočilo bralcem naše revije za konec?

 

Človek je za živali prekletstvo. Od vselej so služile le našemu egu in potrebam. Vredne so bile toliko, kot so bile njihove koristi vredne nam. Če bi pogledali živali resnično brez predsodkov, s srcem, bi v njih videli sužnje. Neizmerno rad imam živali, ki bogatijo življenje v mojem domu, a kljub temu da se trudim, da bi jim bilo kar najbolje, me vedno spremlja zavedanje, da so bili tudi predniki današnjih muc in kužkov nekoč iztrgani iz njihovih pravih domov in za vedno oropani svobode. Sčasoma so se prilagodili življenju ob nas, a čutim, da mnogi izmed njih v svojih globoko zakopanih spominih iz preteklosti še zmeraj čutijo, da jim je bilo odvzeto nekaj resnično pomembnega. Te sence me preganjajo vse dni.

 

Nikdar ne bomo mogli rešiti vseh živali. Ima pa vsakdo izmed nas moč, da spreminja njihov svet na bolje. Povsem so odvisne od nas in naše milosti. S prehrano, načinom življenja in ozaveščanjem drugih s svojim zgledom in informacijami lahko poskrbimo, da bodo morda nekoč spet osvobojene vezi z našo vrsto.

 

Zelo sem hvaležen za nekatere ljudi v svojem življenju. Občudujem srčno ljubezen, ki jo živalim daje moja partnerka Nina, v veliko pomoč in vzpodbudo pa so mi zmeraj bili tudi dragi aktivisti Društva za zaščito živali Pomurja, s katerim že dolgo sodelujemo in mi stojijo ob strani pri večjih projektih. Na poti pa sem spoznal še mnogo čudovitih posameznikov, ki svoja življenja in delo v celoti posvečajo živalim. Vsem se globoko zahvaljujem.

 

In pa, seveda, neizmerno sem hvaležen tudi možnosti, da sem lahko del življenja živali in predvsem moje psičke Micke. Brez nje in njenih tihih sporočil bi moje življenje najbrž plulo v kakšno mnogo manj izpolnjeno smer, predvsem pa nikdar ne bi bilo knjige, ki sva jo napisala skupaj. Vse, ki bi želeli o njej izvedeti več, vabiva na Mickino “psetno” stran www.mickina-knjigica.si. Pretežni del sredstev od prodaje gre za dobrobit živali. Z nekaj sreče pa bo letos izšlo tudi nadaljevanje.

 

Ko odpremo svoja srca, lahko živali spregovorijo in jih napolnijo z vsepovezujočim jezikom resnične in iskrene ljubezni.

 

Pripravila: Petra Komel

Vir: revija Osvoboditev živali, junij 2023

 

Komentiraj

• Avtor:
• Komentar Na voljo imate še znakov.

• Vpišite prikazane znake

Dodaj komentar

Komentarji: