Zelo pomembno vprašanje je, zakaj velik del tako imenovane stroke, politike, šolstva in novinarjev prikazuje ljudi, ki so proti ubijanju in izkoriščanju živali ter uničevanju in ropanju narave, kot čudake ali celo norce, čeprav so med njimi tudi njihovi kolegi po izobrazbi, npr. pravniki, profesorji, zdravniki, farmacevti, ekologi, biologi, nutricisti, novinarji …

Res je, da bomo zelo težko našli dva človeka, ki razmišljata enako, se strinjata v vseh vidikih. Toda nikakor ne more biti logično in sprejemljivo, da npr. neki zdravnik trdi, da je živalska hrana izjemno nujna za naše dobro počutje in zdravje, nekdo drug s popolnoma isto izobrazbo pa povsem nasprotno, da je živalska hrana nepotrebna ali celo škodljiva za naše zdravje in dobro počutje. Ali pa neki farmacevt pravi, da poskusi na živalih niso problematični, da v zdravilih in cepivih ni živalskih sestavin, neki drug farmacevt pa spet popolnoma drugače, da so poskusi na živalih neetični in nepotrebni ter da mnoga zdravila in cepiva vsebujejo živalske, celo človeške snovi.

Morda še najbolj ironičen primer: neki teolog trdi, da je Bog dal ljudem živali za hrano, nekdo drug z isto izobrazbo pa, da nam Bog nikoli ni dovolil jesti in ubijati živali. Torej spet 100 % drugačna trditev. Kako je to možno? Kaj je tukaj v ozadju? In upravičeno vprašanje: komu verjeti? Kdo ima prav? Kdo se norčuje in zakaj?

Mnogi vemo, da je narediti zmešnjavo, nered, uničenje, vojne in medsebojne prepire vedno bil in je še danes cilj uničevalcev življenja. Poglejmo v svet, analizirajmo, razmislimo in preverimo ter si tako sami odgovorimo, kdo so uničevalci in nasprotniki življenja nekoč in danes. Prepoznali jih bomo le po njihovih delih in ne po hinavskih in polepšanih besedah.  

Za lažje razumevanje lahko pogledamo v zgodovino, se spomnimo nekaterih še danes zelo priznanih, cenjenih in spoštovanih ljudi, o katerih vemo le tisto, kar je nekomu koristilo.

Alexander von Humboldt

Pred časom sem zasledil, da so štirje slovenski biologi pred leti prejeli prestižno spominsko nagrado Alexandra von Humboldta (1769-1859). Spomnil sem se, da sem že pred časom bral o njegovem spoštljivem odnosu do živali in narave, zato sem se odločil malce pobrskati po njegovem delovanju in življenju.            

Človeštvo ga pozna predvsem kot utemeljitelja znanstvene geografije, kot znanstvenika, ki je skoraj na vsa področja naravoslovja vnesel tudi nove znanstvene elemente in drzne predpostavke. Zaradi tako širokega spektra zanimanj ga imenujejo tudi ‘zadnji vsestranski znanstvenik’. Za mnoge je eden najboljših znanstvenikov, kar jih je kdajkoli hodilo po zemlji. Vplival je na razvoj številnih znanstvenih disciplin, predvsem geografije, biologije, kemije, medicine, fizike in matematike. Tako je ustvaril prva metodična dela o zemeljskem magnetizmu, postavil pravilo padanja temperature z naraščanjem nadmorske višine, pisal o razširjenosti rastlin ter postavil temelje sodobni fitogeografiji. V geografijo je uvedel vrsto znanstvenih metod, to znanje pa se še danes uporablja in predaja naprej.   

Zelo pomembni so njegovi meteorološki podatki s poudarkom na srednjih dnevnih in nočnih temperaturah ter Humboldtov prikaz (črte, ki povezujejo točke z isto srednjo temperaturo) in izobare (črte, ki povezujejo točke z enakim zračnim tlakom v danem času ali obdobju). Vse to je pomagalo postaviti temelje znanosti o primerjalni klimatologiji. Še pomembnejše so bile njegove pionirske študije o razmerju med regijami ter njihovo floro in favno, predvsem pa sklepi, ki jih je potegnil iz svojega preučevanja Andskega vulkana o vlogi eruptivnih sil in metamorfoze v zgodovini in tekočem razvoju zemeljske skorje. 

Ti sklepi so enkrat za vselej ovrgli hipotezo tako imenovanih neptunistov, ki so menili, da je bilo površje Zemlje v celoti oblikovano s sedimentacijo iz tekočega stanja. Z opazovanjem in merjenjem različnih dejavnikov, ki opredeljujejo klimo, je ugotovil, da morski tokovi močno vplivajo na podnebje Južne Amerike. Opisal je hladen morski tok z manjšo slanostjo, ki teče od severa ob zahodni obali Južne Amerike in je ime dobil prav po njem kot Humboldtov tok. In še bi lahko naštevali. Večina ljudi priznava, tudi tisti iz tako imenovane stroke, politike, šolstva, novinarji, skratka vsi, ki so za uničevanje življenja, da je človeštvu dal veliko koristnega in uporabnega.

Toda, kaj se zgodi, ko o Humboldtu izvemo še nekaj drugega?   

Del njegovega preučevanja je zajemala tudi povezava človeka in narave. Lahko bi rekli, da je bil eden prvih naravovarstvenikov, saj je opozoril, da ima lahko izsekavanje gozdov uničujoče posledice za krajino. S primerjavami meritev temperatur je predstavil tezo o tem, da lahko povečanje števila prebivalstva, gradnja mest, industrializacija in izsekavanje gozdov dvignejo povprečno temperaturo območja. Z nekaterimi primeri je opozoril na hude posledice prekomernega izkoriščanja rastlinskih in živalskih vrst v ekonomske namene.

Še posebej pomemben in zanimiv je bil njegov odnos do živali, o čemer se v povezavi z njim žal zelo malo govori. Njegovo stališče je bilo: ‘Okrutnosti do živali ni niti v pravi kulturi niti v pravi učenosti. To je ena od značilnih obremenitev nizkega in neplemenitega ljudstva. Do živali so danes vsa ljudstva bolj ali manj barbari. Neverjetno in groteskno je, kako ob vsaki priložnosti poudarjajo svojo domnevno visoko kulturo, pri tem pa vsakodnevno počenjajo strahotna grozodejstva na milijonih nemočnih bitij ali pa jih ravnodušno dopuščajo. Se sploh lahko čudimo, da se ta tako imenovana kulturna ljudstva vedno bolj bližajo strašanskemu propadu? Isto zemljišče, ki kot travnik, tj. kot živinska krma vzredi živali, torej iz druge roke z mesom nahrani 10 ljudi, bi posejano s prosom, grahom, lečo, ječmenom preživljalo in hranilo 100 ljudi.’ 

Na naravo ni gledal le s hladnim razumom znanstvenika, temveč tudi s srcem, česar se je naučil od slavnega literata in tesnega prijatelja Johanna Wolfganga von Goetheja, ki je prav tako pisal v dobro živali in narave. Goethe: »Religiozno spoštovanje tega, kar je pod nami, obsega seveda tudi živalski svet in človeku nalaga dolžnost, da bitja, nižja od sebe,  spoštuje in varuje.« Humboldtova narava, kot jo je opisoval, ni bila mehanski sistem, kot so jo pred njim prikazovali Leibniz, Descartes in Newton, temveč vznemirljiv nov svet, poln čudes. Noben znanstvenik pred njim ni pisal o naravi na takšen način. »Tisto, kar nagovarja dušo, se izmika meritvam,« je menil. Vsa ta čudesa je v pismih prenašal v pariške, berlinske in rimske salone.

Humboldt je »nevede postal tudi oče okoljevarstvenega gibanja«, s tem ko je opozarjal na uničujoče posledice človekovih posegov v naravno ravnovesje, zlasti sečnje gozdov, ter preroško zaznal nevarnost »neizmerne mase pare in plinov, ki nastajajo v industrijskih središčih« za podnebne spremembe.

Humboldt je naravo videl kot celoto. Imel je celosten pogled na svet in naravo. Tako je tudi zagovarjal enakost med ljudmi ter bil eden večjih javnih kritikov sužnjelastništva. Čeprav je bil član odprave španske krone, je ostro kritiziral izkoriščanje lokalnega prebivalstva. Ko je videl, kako kolonialisti in misijonarji ravnajo z njim, je govoril o »barbarstvu civiliziranega človeka« in po vrnitvi v Evropo prinesel povsem novo podobo tako imenovanih divjakov, ki jih je imel za najboljše opazovalce narave. K odpravi suženjstva je poskušal prepričati tudi tretjega predsednika ZDA, Thomasa Jeffersona.

Kot vidimo, je Humboldtovo stališče glede odnosa do živali in narave zelo jasno in nedvoumno. Že pred več kot 200 leti nas je opozoril na nepravilen odnos do živali in narave ter morebitne posledice takšnega ravnanja. Zastavlja pa se upravičeno  vprašanje, kam bi ga lahko, glede na njegov »čudaški« odnos do živali in narave, zdaj uvrstili? Kako bi ga prikazali njegovi podkupljeni kolegi, politiki, šolniki, novinarji? Še vedno kot koristnega znanstvenika, ki je dal velik doprinos znanosti, ali kot čudaka in norca, ker se je zavzemal za sužnje, živali in naravo? Pomembno je poudariti, da Humboldt ni bil edini. Skozi vso zgodovino in tudi še danes imamo veliko znanih in pomembnih ljudi, o katerih nas učijo le tisto, kar sistemu odgovarja.

Če omenimo le nekatere ...

Pitagora: vsi poznamo njegov znani Pitagorov izrek. Poleg matematike je preučeval fiziko, astronomijo in prehrano. Govoril in učil je naslednje: »Vse, kar človek stori živalim, pride spet nazaj na človeka. Zemlja bogato in obilno podarja miroljubno hrano. Nudi vam jedi, ki niso obremenjene z umori in krvjo.«

Si sploh lahko predstavljamo takšne besede že pred 2500 leti?

Hipokrat: »Vaša hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo vaša hrana.«

Ovid: »Doba, ki smo jo poimenovali zlati vek, je bila blagoslovljena s sadeži dreves in z zelišči, ki jih daje Zemlja, in človeška usta niso bila omadeževana s krvjo. Takrat so ptice brezskrbno letale po zraku in zajec brez strahu tekal po svobodnem polju. Takrat riba ni bila nedolžna žrtev človeka.«

Jezus iz Nazareta: »Česar ne želiš, da nekdo stori tebi, tega ti prvi ne stori drugemu.« To velja tudi za živali in naravo.

Leonardo da Vinci: »Zares, človek je kralj živali, kajti njegova surovost presega njihovo. Živimo od smrti drugih, smo potujoči grobovi.«

Albert Einstein: »Nič ne bo naše možnosti preživetja na Zemlji tako povečalo kot korak k vegetarijanskemu prehranjevanju.«

Charles Darwin: »Živali občutijo tako kot človek – veselje, bolečino, srečo in nesrečo.« 

Lev Tolstoj: »Če človek resno in pošteno išče moralno pot, se mora najprej odvrniti od mesne hrane. Dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča.«

Fjodor Dostojevski: »Ljubi živali, ljubi vse rastline in vse stvari! Če ljubiš vse, se ti lahko razodene Bog v vseh stvareh in ti boš končno z ljubeznijo objel ves svet.«

Paul McCartney: »Človek ne sme jesti, kar ima obraz. Verjamem v miroljubni protest in neuživanje živali je nenasilni protest.« 

Bryan Adams: »Verjamem, da meso povzroča bolezni.«

Prof. dr. Hubertus Mynarek: »Pokole živali, ta koncentracijska taborišča, ki obstajajo že stoletja, je bistveno povzročila ‘mati cerkev’. Prepričan sem, da uživanje mesa dušo ne samo zatemni, ampak celo zakrkne. Meso jo naredi neobčutljivo. Pravo kristjanstvo lahko in mora shajati brez mesa. Kako lahko človek usmerja in realizira svojo humanost, svojo človečnost, svoje izpolnjevanje, če hkrati ve, da se ubija naše brate in sestre, živali? Če se kolje živali, je nemogoče doseči višji duhovni nivo.«

Avtor: Stanko Valpatič

Vir: revija Osvoboditev živali, junij 2023

Komentiraj

Komentarji: