Že dolgo so znani podatki o rasti števila prebivalstva na svetu, ki vodi do vse večje prireje mesa in mleka ter njihovega uživanja predvsem pri prebivalcih v državah v razvoju, kjer to pomeni višji standard po vzoru razvoja v zahodnih državah. Že dalj časa pa so znane globalne (in lokalne) posledice intenzivne/industrijske živinoreje: višji izpusti toplogrednih plinov v ozračje, degradacija tal in krčenje gozdov ter marsikje zelo vprašljivo tudi dobro počutje živali in obremenjenost v prehranski verigi zaradi množične uporabe antimikrobnih zdravil.

Krčenje gozdov

Od leta 1980 do 2004 se je prireja mesa podvojila in glede na rast prebivalstva je pričakovati, da se bo od leta 2000 do 2050 ponovno podvojila. Trenutno se na leto za potrebe prehrane ljudi vzredi 70 milijard živali, kar je skoraj deset živali na enega človeka. Ljudje v povprečju zaužijemo 115 gramov mesa na dan, kar znese približno 41 kilogramov mesa letno. Najmanj mesa se zaužije v Indiji (12 gramov dnevno) in največ v ZDA (322 gramov dnevno). Povprečna letna poraba mesa na prebivalca je v Sloveniji 89 kg (SURS za leto 2021) oz. 244 gramov dnevno, a z rahlo padajočim trendom v zadnjem obdobju. Slovenija bo v prihodnje spodbujala uživanje prehrane rastlinskega in živalskega izvora, skladno z zdravstvenimi smernicami Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kar pomeni zauživanje manjših količin mesa, saj Slovenci v povprečju zaužijemo preveč mesa, zlasti preveč mesnih izdelkov, je zapisano v Resoluciji o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije 2050 (https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2021-01-2552?sop=2021-01-2552). Trendi povečanja prireje mesa potekajo tudi v razvitem svetu – od leta 2000 dalje se je npr. v ZDA močno povečala prireja govedi in leta 2019 so dosegli že 12,3 milijard ton vzrejenega mesa.

Vsa ta svetovna poraba mesa in rastoči trendi pomenijo, da je za živinorejo potrebnega vse več prostora na kmetijskih obdelovalnih površinah za pridelovanje krme za živali. Že sedaj se  porabi v ta namen okoli 70 % celotne pridelave žit, ostalo za prehrano ljudi in različne industrijske predelovalne namene. Svetovni sklad za naravo je leta 2015 poročal, da se bo do leta 2030 za kar 80 % skrčilo enajst najhitreje izginjajočih deževnih gozdov po svetu in da je pri šestih glavni razlog živinoreja, pri desetih od enajstih pa kmetijstvo. Proizvodnja palminega olja je glavni razlog za uničenje več kot 10 milijonov hektarjev deževnih gozdov (predvsem na območju Indonezije), medtem ko je živinoreja odgovorna za uničenje vsaj 65 milijonov hektarjev gozdov.

Problematika voda – vprašanje količin in onesnaženja

Pomanjkanje sladke vode je eden glavnih problemov človeštva, saj že več kot štiri milijarde ljudi na svetu živi na območjih s pomanjkanjem oz. občutnim pomanjkanjem pitne vode. Sladkovodni viri predstavljajo zgolj 2,5 % svetovne količine vode, kmetijstvo pa je daleč največji porabnik sladke vode, saj se za namakanje površin za pridelovanje krme za živali in za napajanje živine porabi kar 80-90 % vse sladke vode. Samo ZDA porabijo v enem letu za živinorejo 130 milijard litrov vode.

Da pridelamo en kilogram govejega mesa, je potrebnih 20–46 tisoč litrov vode, odvisno od načina reje in pogojev okolja (predvsem temperatura zraka). Za en kilogram ovčjega mesa potrebujemo 51 tisoč litrov vode, za prašičjega 6 tisoč litrov vode in za piščančjega 3.500 litrov vode, pri čemer je upoštevana tako voda za napajanje/pitje živali (za to odpade manjši del – največ za kravo molznico, 50 do 100 l vode dnevno) kot tudi voda, porabljena za pridelavo krme in v vseh postopkih od zakola do predelave (virtualna voda). Za en kg živil rastlinskega porekla je količina porabljene vode bistveno manjša.

Drugo vprašanje pa je tudi kakovost voda – tako podtalnice kot tudi vode iz pipe, kjer ne beležimo dobrih rezultatov (Z vodo zaužijemo tudi nitrate in herbicide - Delo) in so že dolgo znani tudi največji krivci: kmetijstvo, industrija in gosta poseljenost. Kmetijstvo zagotovo v določenem deležu vpliva na vsebnost tako nitratov kot tudi pesticidov. Glede nitratov so najbolj ogrožena kmetijsko in živinorejsko najbolj intenzivna ravninska območja, kar kaže na potrebo o rednem razmisleku, kje v Sloveniji v prihodnje locirati rejo živali in kaj je prioriteta – čista pitna voda ali poceni prireja mleka in mesa v ravninah.

Poleg analiz vode v podzemnih vodah, vodotokih in drugih površinskih vodah se v Republiki Sloveniji izvaja monitoring pitne vode – preizkušanje pitne vode, kjer se izvajajo vzorčenja na pipah uporabnikov oziroma mestih, kjer se voda uporablja kot pitna voda znotraj oskrbovalnega območja. Izvajata ga po pooblastilu Ministrstva za zdravje Nacionalni inštitut za javno zdravje in Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. V letih 2013, 2014 in 2015 so bili pesticidi prisotni v povprečju v kar 85 % analiz vzorcev vode, odvzetih na pipi (ne v podzemnih vodah) (grafikon 2), od tega je okoli 12 % takih, kjer je presežena dovoljena  mejna vrednost za pitno vodo za posamični pesticid 0,1 µg/L, in okoli 1 % vzorcev, kjer je presežena dovoljena mejna vrednost 0,5 µg/L za vsoto vseh pesticidov (Vir: Nacionalni akcijski program za doseganje trajnostne rabe FFS - Poročilo o napredku 2013-2015 MKGP, UVHVVR, http://www.uvhvvr.gov.si/fileadmin/uvhvvr.gov.si/pageuploads/PorociloNAP2013_15.pdf ).

Izpusti toplogrednih plinov

Primarno kmetijstvo in tudi živilsko predelovalna industrija prispevata svoj delež pri onesnaževanju okolja vključno z vplivi na podnebne spremembe, kjer je pri izpustih toplogrednih plinov (TGP) v primerjavi z rastlinsko pridelavo bistveno bolj problematična reja živali, predvsem pri izpustih metana (CH₄) zaradi specifike prežvekovalcev in didušikovega oksida (N₂O) zaradi skladiščenja živinskih gnojil. V živinoreji pa so pomembni tudi izpusti v zrak amonijaka (NH₃), če gnojevka po aplikaciji ni takoj zadelana v tla. Po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) je govedoreja razlog za kar 66,9 % vseh emisij v kmetijstvu oz. za 6,57 % vseh emisij v Sloveniji (Vir: https://www.podnebnapot2050.si/wp-content/uploads/2019/06/Emisije-TGP-v-govedoreji-2019.pdf). Sicer pa je po uradnih podatkih delež primarnega kmetijstva pri izpustih TGP 15,9 % (Vir: https://www.gov.si/teme/zmanjsanje-emisij-toplogrednih-plinov/#group-26006) in je na drugem mestu po prometu, ki predstavlja 50,8 %.

V letu 2015 je kmetijski sektor proizvedel približno 4.451.813 kiloton toplogrednih plinov v Evropi v obdobju enega leta, kar predstavlja 10 % vseh izpustov toplogrednih plinov. Posledica takšnih izpustov je segrevanje ozračja. Od 19. stoletja do danes se je povprečna temperatura dvignila za 0,85 ^oC, s tem da je največje spremembe bilo opaziti po letu 1960, kar sovpada z dvigom intenzitete živinorejskega kmetovanja.

Predvideva se, da se bo povprečna temperatura do leta 2100 zvišala od 1,4 do 5,8 ^oC,  zaradi česar se zna vodna gladina dvigniti za 88 centimetrov in bi tako poplavilo številne obalne pasove, kar bi vodilo v še bolj izrazito krčenje gozdov in širjenje puščav ter preseljevanje ljudi (podnebni begunci).

Tudi pri nas je slika podobna, saj se kar 80 % kmetijskih gospodarstev ukvarja z živinorejo. Med živinorejskimi panogami najbolj izstopa govedoreja, uradno število je 1. decembra 2020 znašalo 485.453 glav, s tem da število glav govedi na posamezno kmetijo skozi leta narašča.

Glavni razlog, da v Sloveniji v kmetijstvu prevladuje živinoreja, je v naravnih danostih, saj je večina (okoli 85 %) kmetijskih obdelovalnih površin na t. i. območjih z omejenimi možnostmi delovanja (OMD) v hribovitem in gorskem svetu, kar pomeni, da tam največji delež predstavlja trajno travinje, ki ga lahko koristno uporabijo le prežvekovalci in je večina kmetij iz OMD usmerjenih v živinorejo. Opustitev reje živali na takih območjih pomeni opustitev košnje, zaraščanje in v naslednji fazi tudi izselitev drugam ter izpraznjenje podeželja, kar pa ne bi smel biti cilj nobene, niti kmetijske niti drugih razvojnih politik. V državo s še več gozda in zaraščanja, kot ga že imamo, tudi turistov ne bomo mogli privabiti, saj jih očarata prav narava in kulturna krajina, ki je rezultat delovanja ljudi na podeželju vključno z njihovimi živalmi na paši.

Zaključek

Tako rastlinska pridelava kot tudi živinoreja prispevata svoj delež h globalnim in lokalnim okoljskim problemom, a v primerjavi z drugimi sektorji (proizvodnja energije, transport) so ti deleži bistveno manjši, kar pomeni, da ljudje kot posamezniki z varčevanjem z energijo in spremembo transportnih sredstev lahko naredimo več za okolje kot s samimi spremembami v prehrani. Kljub temu je v obeh sektorjih kmetijstva vključno z živilsko predelovalno industrijo  in drugačno potrošnjo možno vplive na okolje zmanjšati z več ekološke, sezonske, lokalne in manj predelane oz. več nepredelane hrane ter z uživanjem manjše količine živalskih beljakovin, kar ima lahko posledico tudi na boljše zdravstveno stanje ljudi in ne le na okolje.

Res pa je tudi, da z več rastlinske hrane v enem obroku in manj mesa lahko bolj prispevamo k zmanjšanju TGP kot s samim prehodom na ekološko hrano ob enaki količini mesa. Z radikalnimi rešitvami, kot bi bila npr. ukinitev celotne reje živali in prehod na izključno rastlinsko prehrano, tudi ne bi rešili vseh globalnih problemov, povzročili pa bi celo nove – zlasti v specifičnih geografskih okoljih, kot so tudi v Sloveniji. Zato je ob vsem tem potrebno poudariti, da zlasti hribovske kmetije svoje kmetijske površine težko »porabijo« za kaj drugega kot za pašnike in da pašna reja blagodejno vpliva na vsebnost ogljika v tleh, saj je na pašnih površinah v prsti 62 % več ogljika, kot ga je na površinah, kjer se tla intenzivno ali globoko obdelujejo.

Prav tako se je zaradi povečanja deleža ekoloških kmetij, boljšega skladiščenja gnojevke in izboljšanih sistemov reje (krmnih obrokov) količina izpustov TGP  zmanjšala za 26 % med letoma 1990 in 2015. Pašna reja pomeni tudi manjšo porabo energije in izpustov TGP za spravilo krme, hitro rastoča trava pa je velik neposredni potrošnik ogljikovega dioksida s fotosintezo in tudi tu se krog lahko zaključi podobno kot pri kroženju dušika s strokovno uporabo živinskih gnojil.

Davorin Fošnarič, mag. kmetijstva, študent 3. stopnje

Red. prof. dr. Martina Bavec, Univerza v Mariboru,

Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Inštitut za ekološko kmetijstvo

Vir: revija Osvoboditev živali, december 2022, www.osvoboditevzivali.si

Komentiraj

Komentarji: