Bianca Žvorc Morris, mednarodna podjetnica s prekmurskimi koreninami, ki je za svoje naravi, živalim in ljudem prijazna oblačila prejela celo nagrado za najbolj trajnostno podjetje v Evropski uniji in dve nagradi za ekološko modno oblikovanje v Nemčiji in Avstriji, je neposredna sogovornica. Zelo jo prizadenejo vse krivice in krutosti, ki so dogajajo po celem svetu, zato si je za svoje življenjsko poslanstvo zadala, da bo pogumno poskusila po svojih najboljših močeh pomagati ljudem in živalim do lepše prihodnosti in življenja. V zadnjih sedmih letih je v ZDA končala šoli iz nutricistike in celične detoksifikacije, sedaj pa globalno pomaga ljudem (preko 500 pozitivnih pričevanj)  naravno pozdraviti prekomerno težo, vsa obolenja ščitnice, diabetes, razne rake, multiplo sklerozo, neplodnost in hormonske težave, artiritis, bolezni dihal, psoriazo in druge resne težave s kožo, lupus … Letošnjega julija pa je dosegla največjo zmago v življenju, saj je po več kot dvajsetih letih neplodnosti, pri 48 letih prvič postala mamica.

Kakšni občutki so vas prevevali, ko se vam je 20. julija rodil sin Arthur Lucas? Je šlo v nosečnosti in pri porodu vse v redu, brez zapletov?

Moja nosečnost je bila sanjska do osmega meseca. Šalila sem se, da še deset takih nosečnosti lahko grem brez problema skozi.  Ni mi bilo niti enkrat slabo in dnevno sem sama v vsakem vremenu hodila na dveurne sprehode v gozd s kužki. Fantek je bil izjemno aktiven in rastel hitro. Zadnji mesec pa so opazili pomanjkanje rasti ter čudne zadeve s popkovnico. Art se je najbrž zaradi živahnosti zapletel v popkovnico (dvakrat okoli vratu in sedemkrat okoli rame in roke). V 39. tednu sem dobila popadke, ampak Art se ni zasukal v porodni položaj, ni zdrsel dol, jaz pa se kljub popadkom nisem niti za milimeter odprla. Načrtovala sem vodni porod doma z mojo čudovito dulo in babico, ampak žal so mi nekaj dni pred porodom svetovali, da planiram porod v bolnišnici, zaradi pomanjkanja rasti ploda. V porodnišnici v Murski Soboti so nama rešili življenje, Art pa se je kljub nizki teži rodil izjemno zdrav.

Verjamem, da so naju varovale neke nadnaravne sile. V enem trenutku se mi je zdelo, da slišim petje moje pokojne mame, ki je umrla junija 2021. Moram pohvaliti vse osebje v porodnišnici Murska Sobota, ki so bili čudoviti. Moj mož, ki je originalno iz Bostona, je bil navdušen, saj v ZDA samo porod (naravni) stane 10000 dolarjev, carski rez 40000 dolarjev in bivanje v bolnici po 5000 dolarjev na dan, da ne govorimo o plačani porodniški eno leto, o čemer ženske v ZDA lahko samo sanjajo. Art ima sedaj pri skoraj štirih mesecih idealno težo ter je malce večji kot večina fantkov. Je pa izbirčen, saj ne mara nobenih dud  in zahteva samo moje sveže mleko. Dojenje je umetnost, ampak midva se sedaj dojiva vsepovsod, tudi med hojo. Ponosna sem na svoje telo, da mu daje vse kar rabi, in na Arta, ki zelo lepo napreduje na vseh področjih. Izjemno lepo nam je, vse hudo je pozabljeno in smo neskončno hvaležni za naš dar narave - sina Arthurja.

Mnoge mamice, ki rodijo v zrelih letih, so izčrpane, ker nimajo več dovolj energije, ki jo od mamice zahteva mlado bitje. Kako je pri vas? 

Po carskem rezu sem drugi dan že bila v redu in shodila sama, medtem ko so dosti mlajše ženske res imele težave in so očitno trpele. Moj mož mi je ves čas delal smoothije in sveže sadne sokove, saj obožujem sadje. Doma je bil dva tedna kaos, ampak po drugem mesecu so stvari postale dosti boljše. Podpora in izkušnje moje dule in babice (obe tudi veganki z 9 otrok skupaj) so mi izjemno pomagale. Celo življenje sem nočni ptič, ker sem dosti študirala ter delala tudi 16 ur na dan v Manhattnu, zato me prebujanje ponoči ni kaj dosti vrglo iz tira. Neko rutino sva z dojenčkom ujela kar hitro ter moram priznati da sem po mesecu dni zmešnjave začela uživati v vsem, kar materinstvo prinese.

Mislim da je kar nekaj prednosti materinstva v zrelih letih. Sem potrpežljiva, mirna, finančno stabilna, skozi smo dali zabave, akademske in profesionalne uspehe, zato je ta otrok po desetletjih hrepenenja zares zaželjen - jaz pravim najbolj zaželjen otrok v galaksiji. Po 14 letih čudovitega življenja z očetom Arta in 11 letih poroke, “treninga” s pasjimi rešenčki, sva zares naredila stabilno,  polno ljubezni in zaupanja družinsko gnezdo za otroka. Mož je tudi imel 6 tednov porodniške in v tem obdobju smo bili kot v nekem sanjskem čudovitem svetu. On je bil dnevna izmena, jaz pa nočna. 

Otroka ste si želeli že mnogo prej. Kdaj ste ugotovili, da ste neplodni?

Prvega sina sem izgubila leta 2001 po terorističnem napadu v New Yorku, kjer sem se  zastrupila s prahom, azbestom, delci iz kovin. Tri leta sem trpela za konstantnimi pljučnicami. Mrtvorojeni sin je bil taka bolečina, da se je zakon z bivšim spremenil v nasilje in razhod. Ostala sem tudi brez doma. Na srečo mi je učiteljica iz magisterija pomagala do odlične službe ter sem iz lačne brezdomke postala uspešna kreativna in art direktorica v Manhattnu s fanatstično kariero v oglaševanju do ekonomskega kolapsa 2008. Po tem nisem nikoli mogla zanositi, čeprav sem poskusila vse alternativne metode: akupunktura, bioenegija, reiki, razni dodatki, regresije, hiponoza… Ker nič ni pomagalo, sva v treh državah, Sloveniji, Nemčiji in Španiji, v najboljših ustanovah poskusila z zunajtelesno oploditvijo.

Poskusila sva s posvojitvami, ampak je bilo to skoraj nemogoče brez da bi se preselila nazaj v ZDA, “kupovanje“ otroka v Rusiji, Afriki ali Aziji pa nama ni bilo všeč. Poleg tega mi je IVF proces v Nemčiji hudo poškodoval endokrinski sistem ter sem zbolela za ekstremnim hipotiroidizemom, nevarno depresijo in pridobila 12 kg v roku 2 mesecev. Z možem sva obupala, moje zdravje je bilo dovolj uničeno, in sklenila sva, da se bova pač v življenju posvetila karieri, potovanjem in pomoči farmskim živalim in kužkom. Istočasno sem se jaz začela zanimati za naravno zdravljenje. Namreč moj mož je zelo zbolel in mama se je soočila z rakom na črevesju in jajčnikih 3. stopnje, zato mi je pomoč pri njenem zdravljenju postala prioriteta.  

Kaj so vam rekli ginekologi?

Nad mano so popolnoma obupali. Borila sem se z obolelo ščitnico, norimi nihanji hormonov, postala sem prestara in tudi možev material jim ni bil všeč. Z alopatsko medicino sva zaključila. 

Kaj se je potem zgodilo, da ste zanosili? Čemu pripisujete ta »čudež«?

Konec leta 2014 sva z možem videla video o zdravljenju s sadjem in zelišči, od mojega učitelja iz Floride Roberta Morsa. Razstrupljanje s sadjem in zeliščarstvo sta mi bila znana, ampak šele leta 2015 sem se resno podala na to pot, saj se mi je sprva zdelo ekstremno jesti samo sadje. Ko sem pridobila uradno izobrazbo, sem se navdušila in nisem več imela kaj za izgubiti, saj je moje zdravje samo pešalo. Celo življenje obožujem pomaranče, zato sem si dala ime OrangeHealia. Po treh letih uživanja v veliki meri samo sadja, 2 krat po 30 dneh samo pitja sokov ter 47 dneh grozne krvavitve, sem pri 47 letih prvič po 20 letih zanosila. Vem, da ni bilo naključje, ampak moje telo je z razstrupljanjem popravilo endokrinski sistem (hormonsko ravnotežje), ledvice, jetra, očistilo toksine iz reproduktivnega sistema ter tudi prebavni sistem se je restavriral. To nosečnost sem po mamini smrti izgubila, ampak ponovno zanosila novembra 2021 z Arthurjem. 

Če povzamem preprosto formulo, ki mi je pomagala: veliko sonca, dveurni sprehod po naravi s psički, sadna prehrana in solate, zelišča ter posti na sokovih. Ni to neko čudo, kljub temu pa sedaj jaz kličem sina “fruit miracle baby” (sadni čudežni otrok). Podobne »čudeže« doživljajo tudi moje stranke pri naravnem zdravljenju, saj  imam kar nekaj starejših mamic, ki so tudi zanosile po dolgih letih neplodnosti. Rada pa bi poudarila, da pot razstrupljanja telesa ni enostavna in neboleča. Ne gre samo za to, da ješ sadje in piješ sokove. Je dosti več od tega. Mogoče o tem kdaj drugič. 

Kako je dolgoletna težava z zanositvijo vplivala na vajin odnos z možem? Nekateri pari gredo narazen, če ne pride do zanositve.

Midva sva se zaljubila in živela dolga leta v Manhattnu. Najina kužka rešenčka Neo in Glorija sta bila najina otroka. Potovanja, podobni interesi (tudi naravno zdravljenje in veganstvo) ter na splošno enaki življenjski cilji so naju držali skupaj 14 let. V Düsseldorfu  nama je bilo devet let težko in se nikakor, kljub čudovitemu domu in potovanjih vsak vikend v Amsterdam in Pariz, nisva mogla ustaliti. Barcelona je bila prvo leto raj, potem sva pa ugotovila, da v tem čudovitem mestu sonca, prav nič ne deluje in ljudje sovražijo prišleke. Po mamini smrti, zanositvi in novi službi moža (pandemija mu je omogočila delo tudi od doma) pa sva takoj rekla, da bova imela drugi dom v Ljubljani. Oba obožujeva Slovenijo in Hrvaško, tako da sem se jaz po 32 letih v tujini sedaj vrnila domov in bom ostala v Sloveniji. Z možem naju je vse slabo samo okrepilo in še bolj zbližalo ter še bolj izenačilo najine želje za bodočnost. 

Damjan Likar

Vir: revija Onaplus, februar 2023

Komentiraj

Komentarji: