Prof. Winkelmayer je desetletja streljal na srnjad in jelene, v gorah je lovil gamse, hodil je na lovska potovanja v Afriko, kjer je ubijal bivole in leoparde. Lovsko dovoljenje je dobil pri 16 letih in lovil 37 let. Prof. dr. Rudolf Winkelmayer, rojen leta 1955, je bil do upokojitve praktični veterinar, uradni veterinar in živilski znanstvenik. Leta 2006 mu je avstrijski predsednik podelil strokovni naziv profesor. Kot veterinar in lovec je napisal številne knjige in strokovne članke o lovski etiki, higieni divjadi in etiki živali. Leta 2008 ubijanja živali ni mogel več uskladiti s svojo vestjo in je prodal vseh svojih 16 lovskih pušk.

Danes se profesor Winkelmayer vidi predvsem kot idejni vodja na področju zaščite živali, živalske etike in lovske etike. Še vedno je dejaven kot novinar in živi kot vegan. Organizacija Freiheit für Tiere se je z veterinarjem prof. dr. Rudolfom Winkelmayerjem pogovarjala o njegovih izkušnjah in razlogih, zakaj je prenehal z lovom kot hobijem. Pogovor z njim je opravila Julia Brunke, urednica revije Freiheit für Tiere.

Freiheit für Tiere: Spoštovani profesor Winkelmayer, vaša zgodba je več kot nenavadna: izhajate iz lovske družine in ste bili lovec od mladosti, lovili ste desetletja, se z lovskimi prijatelji odpravljali na lovska potovanja v tujino, bili ste dobro povezani v lovski zvezi, predavali ste in pisali priročnike o predelavi divjačine ... Potem pa ste nekega dne prenehali streljati živali in prodali vse svoje orožje. Povejte nam, kako je do tega prišlo?

Rudolf Winkelmayer: Odločitev, da za vedno preneham z lovom, ima seveda svojo zgodovino. S smrtjo sem se zelo pogosto srečeval: prvič pri lovu, drugič kot uradni veterinar pri nadzoru v klavnicah in tretjič kot praktični veterinar specialist za male živali pri evtanaziji priljubljenih živali, predvsem psov in mačk, za katere bi nadaljnje življenje pomenilo le še večjo brezupno agonijo.

Iskal sem odgovore na vprašanje, v kolikšni meri smemo ubijati in v kolikšni meri to lahko upravičimo. Te odgovore sem končno našel v filozofiji, zlasti v etiki živali, s katero sem se odtlej intenzivno ukvarjal. Bistvo, ki sem ga našel, se glasi: poskušajmo biti odgovorni za čim manj ubijanja. Namerno mučenje in ubijanje živali - z intelektualno poštenostjo - glede na sedanje stanje našega znanja ni upravičeno. Preprečevanje trpljenja in spodbujanje dobrega počutja je univerzalno etično pravilo, ki se ga lahko držimo in bi se ga v prihodnje morali držati vsi.

Freiheit für Tiere: Kako so se odzvali vaši nekdanji kolegi lovci?

Rudolf Winkelmayer: V grobem jih lahko razdelimo v dve skupini: v prvi so tisti, ki so sposobni razumskega mišljenja, občutljivi, empatični ljudje, ki vsaj začnejo razmišljati in se spraševati o svojih dejanjih. To je - kot v mojem primeru - dolga, naporna pot, ki ne pripelje takoj do opustitve ljubiteljskega lova, vendar vsaj jasno pusti sled v smeri upoštevanja lovskih pravil in občutnega zmanjšanja lova.

Druga skupina pa se odziva povsem negativno, od užaljenosti do agresivnosti, pri čemer ni zares sposobna pogovora, saj zanje velja pojav kognitivne disonance, znan iz psihologije, s katerim se nočejo ali ne morejo sprijazniti. Njihov pogled na svet, ki so si ga sami ustvarili, bi se sesul, če bi se resno soočili z vprašanji, ki sem jih zastavil.

Freiheit für Tiere: Lov je hobi, ki ga v Avstriji izvaja le približno 1,5 odstotka prebivalstva, v Nemčiji pa le približno 0,5 odstotka. Velika večina prebivalstva je do lova - zlasti do nekaterih vrst, kot so lov s pastmi, lov v ogradi, lov v tujini ali odstrel psov in mačk - danes precej kritična. Toda zakaj je ustrezna reforma lovske zakonodaje trajala tako dolgo?

Rudolf Winkelmayer: To lahko pripišem le kratkovidnemu, a zelo močnemu lobizmu. Navsezadnje veliko ljubiteljskih lovcev sedi na najvišjih položajih in v političnih uradih. Ljudje udobno živijo s svojimi navadami in nočejo ničesar spreminjati, dokler jih v to ne prisilijo ali dokler nimajo od tega koristi. In znano je, da zakonodaja vedno zaostaja za znanstvenimi spoznanji vsaj eno ali dve desetletji. To opažamo tudi na drugih področjih, na primer na področju varstva okolja in podnebja.

Freiheit für Tiere: Na lov ste hodili v vašem prostem času. Po poklicu ste bili veterinar in uradni veterinar, zato ste imeli tudi intenziven vpogled v industrijsko živinorejo za proizvodnjo mesa in mleka. A nato ste prenehali uživati meso. Ali je bila to ključna izkušnja?

Rudolf Winkelmayer: Da, več jih je bilo. Kot mlad veterinar sem začel kot asistent v mešani ordinaciji, tj. za velike in male živali. Zdravljenje prašičev na majhnih kmetijah je bilo moje vsakodnevno delo. Hitro sem razvil neverjeten odnos in veliko empatijo do izjemno ljubeznivih in zaupljivih prašičev, pa tudi telet. Zlorabljanje zaupanja živali in njihovo zadrževanje izključno za zakol se mi je zdelo kruto.

Pozneje sem tudi sam redil ovce in kokoši, kar mi je bilo sprva zelo všeč, a me je seveda takoj soočilo z ubijanjem, saj se črede ne morejo povečevati po mili volji in običajno je treba za vsako povečanje z rojstvom oddati drugo žival. Tega nisem želel, zato sem z živinorejo zaključil - in posledično seveda z uživanjem mesa.

Kmalu sem spoznal, da vegetarijanski način življenja ni dovolj dosleden, saj je tudi pridelava jajc in mleka, zlasti v intenzivni reji, povezana z neverjetno velikim trpljenjem živali. Zato od takrat živim vegansko (kolikor je le mogoče).

Za opustitev lova je bilo ključno tudi naslednje doživetje: v bistvu že senzibiliziran zaradi intenzivnega ukvarjanja z etiko živali sem se nekega spomladanskega dne odpravil na kolesarjenje po poljskih poteh v okolici mojega rojstnega mesta. Na blagem pomladanskem soncu sem zagledal nekaj mladih zajcev, ki so se razposajeno igrali in bili polni veselja do življenja. Takrat sem pomislil: to je točno tako, kakor ko se jeseni odpravim na lov na malo divjad. Ne, tako ne more biti, ne bom več sodeloval pri pobijanju teh in drugih divjih živali. To je to!

Sodobna znanost je v številnih študijah nedvomno dokazala, da so živali čuteča bitja, ki čutijo veselje in bolečino. Živali imajo bogato socialno vedenje in tako kot mi ustvarjajo odnose in prijateljstva. Občutijo ljubezen in žalost ter celo izkazujejo pravičnost, sočutje, empatijo, altruizem in moralno vedenje, ki daleč presega nagon in instinkt.

Freiheit für Tiere: Že vrsto let se ukvarjate z etiko živali. Kako se je spremenil vaš pogled na živali?

Rudolf Winkelmayer: Osrednje izhodišče je (in ostaja) sposobnost živih bitij, da trpijo, kot jo je postuliral Jeremy Bentham (1748-1832) in ki je glede na trenutno stanje znanosti dana vsaj za vse vretenčarje ter tudi za deseteronožce (raki) in glavonožce.

Sposobnost trpljenja temelji na interesu živih bitij, ki so sposobna trpeti, da se trpljenja osvobodijo. Ker je treba v skladu z načelom enakosti enake stvari obravnavati enako, neenake pa neenako, postane enako (podobno) obravnavanje trpljenja osrednje moralno vprašanje. Trpljenje čutečih nečloveških živali je torej treba obravnavati enako (podobno) kot trpljenje ljudi.

Poleg tega ugotovitve evolucijske, kognitivne in vedenjske biologije (glede prefinjenih strategij preživetja) kažejo, da imajo ne le ljudje, temveč tudi nečloveške živali interes živeti.

Za sodobni pristop k nečloveškim živalim so dejstva očitna. Citiram filozofa Helmuta Kaplana: “Ne potrebujemo nove morale, le živali ne smemo več izključevati iz naše morale.”

Informacije: www.winkelmayer.at, prevedla: Blanka Prezelj

Vir: revija Osvoboditev živali, junij 2023

Komentiraj

Komentarji: