V junijski številki (str. 50–52) ste lahko prebrali članek, v katerem sem pisala o svojem dopisovanju s slovenskimi inštitucijami (Ministrstvo za zdravje, NIJZ, Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke in Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano) glede testov in dokazil za obstoj virusa COVID 19 oz. COV-SARS-2. Podlaga za tako udejstvovanje in iskanje resnice ni nobena moja politična usmerjenost niti ne vera, socialni status ali pa izobrazba.

Sem samo mama dveh najstnikov, učiteljica v OŠ, zaljubljena v šport, francoščino in v svobodo življenja v smislu »Živi in pusti živeti«. Zato mi ZKP (Zdrava Kmečka Pamet) zadnje leto ne da miru, saj se vsi ti ukrepi in omejitve, predvsem pa vsiljen strah s strani medijev, vodstva šole in kolegov pred boleznijo in smrtjo ne ujemajo z mojo notranjo resnico in mirom. Če ne bi bila zaposlena v šolstvu, vseh teh nebuloz in zablod s strani vladajočih verjetno ne bi tako osebno doživljala. Tako pa me je splet okoliščin od konca avgusta 2020 (pri)silil  postaviti se zase in rušiti tako preveč zabetonirane vzorce podrejanja, uboganja, klečeplazenja in kimanja večine kolegov v prosveti.

Tanja Potočnik

V vlogi »učiteljice« sem že od svojega prvega razreda, uradno pa zadnjih 18 let, potem ko sem na Filozofski fakulteti diplomirala iz slovenščine in francoščine. Slovenski jezik ima zelo lepo besedo za dejavnost, ki jo opravljamo kot sredstvo za služenje denarja. V POKLIC smo POKLICani in zame je učiteljski poklic še vedno sanjska služba. Če je Forrest Gump rekel: »Life is like a box of chocolate, you never know what you gonna get it!«, to velja na nek način tudi zame, preden stopim v razred. Vsako uro posebej sem polna pričakovanj in presenečenj, kaj vse bomo skupaj »naumili«. Skupina odraščajočih najstnikov med 11. in 15. letom, ki korakajo v svet odraslih z lastno izkušnjo doživljanja in sprejemanja/zavračanja učiteljev in šolskega koncepta, pomeni VELIKO odgovornost za ljudi pred katedrom. In tega se še kako dobro zavedam.

Bomo v svet pustili bogaboječo, pridno in ubogljivo čredo ovčk, ki zgolj in samo sledi navodilom, naučenim vzorcem in ponavljajočim ugotovitvam? Ali pa je poslanstvo učitelja oz. mentorja nekaj več? Si morda ne želimo vsi, da mlada semena prihodnosti in delovanja pospremimo v odgovorne, samostojne in postavljene posameznike, ki bodo znali spoštljivo, a odločno reči NE, kadar se koncept zunanjih idej ne bo ujemal z njihovo notranjo resnico in držo? Sama že vsa leta poučujem z zavedanjem, da je vsak otrok unikaten in da vsak v sebi nosi talent, zaklad, ki smo ga predvsem učitelji dolžni odkriti, podpreti in spoštovati ne glede na področje otrokovega interesa in nadarjenosti. Otroci v določenem življenjskem obdobju preživijo več časa z učiteljem kot pa s svojimi starši. Prav zato je učiteljska odgovornost v smislu pravilnega delovanja in opogumljanja mladih še toliko večja.

JESEN 2020

Zadnji avgustovski teden je bil vsa leta namenjen načrtovanju novega šolskega leta. Sestankovali smo strokovni aktivi, razredni aktivi, se medpredmetno povezovali razredna in predmetna stopnja, iskali datume ocenjevanj, športnih, kulturnih in tehničnih dni. Lanski avgust je bil izjema. Ves teden smo se namreč učitelji na naši šoli izobraževali v okolju Microsoft Teams. Že takrat mi je nekaj smrdelo. Zakaj se cel teden ukvarjamo z računalniškim programom kot možnost poučevanja na daljavo, če pa je bilo epidemije junija konec? Vsi s(m)o bili sveto prepričani, da se pomladni scenarij 2020 ne more več zgoditi.

Korak za korakom so zaostrovali ukrepe. Najprej z obveznimi maskami v skupnih prostorih (hodnik, jedilnica, garderobe). Te zapovedi nikakor nisem mogla ponotranjiti. Dihanje mi pripada kot svobodno rojenemu človeku, saj je zrak (oz. kisik) eden od petih osnovnih elementov preživetja. Prestrašene učiteljice so me zatožile vodstvu, da kaj se grem brez maske, da rušim vse, kar se z učenci dogovorijo na razrednih urah in da sem slab zgled. Po zagovoru pri ravnateljici, da moram biti »pridna punčka« in »vzor« učencem, sem pristala na pokrivalo iz modnega dodatka – ovratne rute. Na konferenci so potem še modrovali, zakaj na e-zbornici objavljam povezave iniciative slovenskih zdravnikov in ostale članke druge plati »covid zgodbe«, ker zdaj ne vedo, kaj je prav in kaj ne in da so zbegani. Še isti dan sem začutila težo v glavi. Začela sem smrkati in čez vikend obležala. Vem, da ni šlo za prehlad, virozo ali kaj drugega. Navzela sem se negativne energije kolegov, ki so mi hoteli vsiliti svoj strah, boječnost in poslušnost ukrepov.  

OKTOBER 2020–FEBRUAR 2021

Če sem spomladi 2020 komaj čakala, da gremo nazaj v šolske klopi, saj za ta poklic nisem bila poslana za poučevanje za ekrani, sem se drugega zaprtja potiho veselila. Ni mi bilo treba nositi maske, izognila sem se našpičenim pogledom kolegov in sproščeno furala pouk s svojimi učenci.

P. S. En teden pred uradnim zaprtjem smo dobili anketo s sosednje šole, kamor hodita moja dva otroka, če potrebujemo še kak računalnik, zvočnik, povezavo itd. Ravno tako je naša ravnateljica poizvedovala pri učiteljih, kdo je brez prenosnega računalnika za delo od doma. Nekaj dni za tem so uradno objavili, da se 16. oktobra šole zapirajo. Sklepam, da so že vse vedeli. V »naključja« namreč NE verjamem več, vse v resnici poteka »NA KLJUČ«.

POMLAD 2021

Februarja smo se končno fizično vrnili v šolske klopi. Komaj smo čakali, da se znebimo trenirk, domače kuhinje, malih okenc na ekranu in da ponovno začnemo v živo uresničevati poslanstvo učiteljskega poklica. Začetno navdušenje in veselje ob ponovnem snidenju predvsem z učenci sta v mojih očeh hitro izginila. Tedensko testiranje in obvezne maske v vseh prostorih šole me je pahnilo v iskanje odgovorov, resnice, študij zakonov na različnih področjih, ponovno branje Ustave RS (sestavni del strokovnega izpita za vse pedagoške delavce v VIZ!). Naj povem, da smo pred novoletnimi prazniki dobili »samo informativno« anketo s strani vodstva o »prostovoljnem« testiranju zaposlenih. Očitno je bilo po Sloveniji premalo odziva za t. i. prostovoljnost. Testiranje za zaposlene ob odprtju šol so lepo zapakirali v nujno zlo za ohranitev delovnih mest. In vsi vemo, kaj dela strah: paralizira um in blokira ustvarjalno energijo ne glede na starost in izobrazbo.

Deset kolegic smo se konec februarja podpisale pod dopis, ki smo ga tri »leaderke« osebno izročile ravnateljici. V njej smo jo seznanile z našimi stiskami, da smo v testiranje prisiljene, da nas je vsak teden strah palčk, da gre za prisilo, ki ne upošteva 20. člena Zakona o pacientovih pravicah itd. Ravnateljica je razumela našo stisko, a žal da ne more pomagati. Nam pa je zagotovila, da bo treba v primeru prisiljenega cepljenja skupaj na ulico protestirati, da tudi sebi ne bo dovolila vbrizgavati strupa. Medtem smo si tri sodelavke izborile testiranje iz žrela na lastne stroške, ravnateljica pa se je cepila. Zakaj in s čim so jo cepili, me ne zanima. To je njena zgodba. Vem samo, da je prvič pokazala svojo nedoslednost v izrečenih besedah. Naravni zakoni življenja so k sreči vedno na strani resnice in vsako še tako temno pot na koncu premaga lučka oz. svetloba. »What goes around comes around!« ali po naše: Kar seješ, to žanješ.

A nismo se vdale. Ker se nismo testirale na šoli, je ravnateljica zahtevala uradne izvide. Obrnile smo se na urad informacijske pooblaščenke, kjer so nam dokaj hitro odgovorili. Citiram le del uradnega dopisa: » … da delodajalec oziroma predstojnik vzgojno-izobraževalnega zavoda ali oseba, ki jo ta pooblasti, ni upravičena pridobivati dejanskih izvidov oziroma nima podlage za pregledovanje SMS sporočila (v primeru takšnega načina prevzema izvida) v telefonu zaposlenega ali celo, da bi moral zaposleni posredovati takšno sporočilo predstojniku ali pooblaščeni osebi. Delodajalec namreč nikoli ni upravičen do prejema izvida kot takega, lahko pa je v konkretnem primeru upravičen do informacije o negativnem izvidu.« Od takrat naprej smo nekatere pošiljale s svojega maila le informacijo, da smo negativne, in nič več uradnih SMS ali papirja.

4. marca 2021 nam je ravnateljica posredovala informacijo, da bodo maske OBVEZNE za vse učence tudi v razredu. Čez vikend sem zaradi hude stiske objavila svoj zapis v eni od FB skupin (glej prilogo):

V tistem tednu sem si v šolski knjižnici izposodila Ustavo RS in z njo začenjala pouk: »Kar biblija pomeni za krščansko vero, koran za muslimansko vero, velja USTAVA za demokratično državo. To majhno knjigo bi moral poznati vsak učitelj. Brez tega znanja ne more nihče v šolstvu dobiti službe za nedoločen čas.« Učencem sem prebrala 18. člen (prepoved mučenja) in pokazala na maske – ker MASKE pomenijo TOČNO TO - simbol mučenja! Do konca junija so bile vse moje ure brez mask, vključno z mano. Nihče ni zaradi tega zbolel. Ravno nasprotno: zdelo se je, da dihamo svobodo in da prav zaradi mojega »uporništva« toliko bolje in sproščeno delamo. Nošenje maske je bila izključno odločitev vsakega otroka. Mobinga s strani kolegov in vodstva še ni bilo konec.

Ponovno sem bila poklicana na zagovor, saj se kolegice nikakor niso mogle sprijazniti z dejstvom, da še vedno furam pouk brez mask in da sem tako predrzna, da otrokom celo berem Ustavo. Ena kolegica mi je očitala, da se boji za zdravje svojega moža s prekomerno težo, spet druga je bila zaskrbljena za svojega sina z astmo samo zato, ker sem jaz tako neodgovorna in sebična in mi ni mar za zdravje drugih. Naj dodam, da je moj zdravstveni karton zadnjih 8 let skoraj da prazen. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vzela kak tablet. Za sabo imam tri maratone, več kot 15 polmaratonov, kar nekaj kilometrov na cestnem kolesu in smučeh. Sem vegetarijanka, ne pijem alkohola, ne kadim in sem polno odgovorna za svojo zdravje. Pri 43. letih zelo dobro vem, kdaj moj organizem potrebuje počitek in kako skrbeti za dobro kondicijo.

Od 5. marca nisem več stopila v kabinet, ki si ga sicer deli cca 12 kolegic. Glavne stvari sem si prenesla v učilnico. Odmore sem preživljala na hodnikih ali v učilnicah, takoj po koncu pouka pa sem šla čim prej ven iz stavbe. Vse to se je vleklo do konca šolskega leta. Kot vagabund na poti brez cilja. Nikoli na svoji poklicni poti nisem odštevala dni do katerih koli počitnic, saj v razredu zares uživam, delo z mladimi je zame najlepše delo. Letos sem komaj čakala, da bo 24. junij, ko bo konec mučenja za vse.

Zaradi psihičnega pritiska in ignorance s strani kolegic (pet jih namreč od marca ne govori več z mano), nisem zdržala. Prvič v karieri sem osebnega zdravnika prosila za daljšo bolniško odsotnost. Uradna diagnoza: izgorelost. Za slabe tri tedne sem se umaknila. V tem času sem urejala članke za šolski časopis, za katerega sem bila letos zadolžena. Izbrala sem si pomenljiv naslov: Potovanja. V prispevke učencev cele šole sem vpletala svoje mnenje v obliki citatov znanih filozofov, literatov in duhovnih učiteljev. Na papirju sem želela izraziti svojo stisko in vsem bralcem jasno vedeti, da nam je bila vzeta svoboda. (En izvod sem poslala tudi na uredništvo 5 D).

Aprila sem bila že tretjič poklicana na zagovor. Obe z ravnateljico sva jokali, obe stisnjeni v kot in v popolni nemoči. Ona je morala slediti ukazom z vrha in poslušati obtožbe kolegov o moji nepokorščini, sama pa nisem mogla zatreti svojih notranjih občutkov in si posledično nadeti masko na obraz. K sreči so bili tako učenci kot starši na moji strani, vsaj tako se zdi. En učenec mi je rekel, da sem edina na šoli, ki se bori za njihove pravice in da me prav zato še toliko bolj spoštujejo. In prav noben starš se ni javil, da sem neodgovorna in sebična, ker otrokom dovolim dihati. Ob koncu leta sem celo dobila mail ene mame, v katerem je med drugim napisala: » … Še večji HVALA pa bi vam želela izraziti za ves trud, ki ste ga vlagali skozi celo šolsko leto v naše otroke, jim dali možnost, da so lahko bili krasni in jim poleg šolskega sistema dali in predstavili predvsem šolo za življenje. Je človek. In je Človek. In to drugo ste definitivno vi. Človek z veliko začetnico.»

Maja je ravnateljica potrkala in odprla vrata moje učilnice, nas vprašala, kako smo, in opravila svojo nalogo. Eden od učencev je prestrašeno vprašal: «Kaj pa je bilo to?« »Ne skrbite, samo mene so preverjali, če sem še vedno brez maske.« Ker isti dan nisem uspela na ponovni zagovor, me je povabila preko maila. V njem mi je poleg ure in datuma sestanka posredovala mail nepodpisanega starša, za katerega še danes ne vem, kdo je bil. Vsi, ki imate šoloobvezne otroke, veste, da se v primeru težav še isti dan ali najpozneje naslednji dan obrnete na dotičnega učitelja, v sili tudi ravnatelja, da bi problem čim bolj konstruktivno razrešili. Vedno se tudi podpišemo, je tako?

Neimenovan starš me je obtoževal neodgovornosti in brezbrižnosti: »"...1.) Na dan, ko so naši devetošolci pisali NPZje, jih je v razredu nadzirala gospa Tanja Potočnik. Preden so otroci začeli pisati teste, jim je začela govoriti, naj snamejo maske, češ ali nočejo normalno dihati. Otroci so jo samo gledali, mask pa niso sneli, ker vedo, da je tako prav, da so takšna trenutna pravila zaradi situacije s koronavirusom. To vedo celo pubertetniki, ki so trenutno v obdobju, ko se upirajo vsemu, celo oni, gospa Potočnik pa s tem ruši vse, kar smo se starši doma dogovorili z otroki. S kakšno pravico gospa Potočnik to počne in s tem potencialno ogroža mojega, vašega, sosedovega…otroka (kolikor sem seznanjena, ona maske ne nosi nikjer!) Šola je javni zaprti prostor, kjer pa so maske OBVEZNE!...

... Prosim, ne vzemite mojega pisanja za slabo, je samo mnenje zaskrbljenega starša, ki ve, kaj naredi okužba s koronavirusom. Nikomur od nas nošenje maske ni prijetno, vendar je trenutno tako in tudi to bo nekoč minilo, če bomo le dovolj dosledni pri nošenju mask, razkuževanju in varnostni razdalji - to troje vsi zmoremo upoštevati..."

Nadzor na NPZ sem izvajala 6. in 10. maja, torej več kot 14 dni pred mailom zaskrbljenega starša, ko ga je dobila le ravnateljica. Prav nič se nisem obremenjevala in ostala mirna. Potrdila sem datum in uro sestanka. Tokrat sem na zagovor prišla z odvetnico, ki je vse opravila namesto mene. Seznanila jo je z vsemi ustavnimi in zakonski določbami in da je to, kar na naši šoli počne vodstvo in nekateri učitelji, vredno kazenske ovadbe. Povedala ji je, da prav ničesar ne kršim, da pa bi ravno nasprotno, ko bo vsega tega sranja konec, prav ONA, ravnateljica, nosila VSO KAZENSKO ODGOVORNOST za mobing in psihično nasilje nad učenci in nekaterimi učitelji zaradi nenošenja mask, če bi jo/jih kdo ovadil. Odvetnica ji je zaprla usta, saj sem junija imela mir, ravnateljica pa je očitno potiho kuhala osebno zamero.

24. junija se je ves kolektiv zbral v mali telovadnici, potem ko smo po razredih razdelili spričevala in priznanja. Že pred odhodom od doma sem si rekla, da maske tudi za rezervno ne vzamem več v šolo. Odločitev koprskega sodišča je bila znana že več kot en mesec in čas je za mojo pokončno držo tudi zunaj učilnice. V telovadnici nas je bilo okoli 80 vseh zaposlenih. Preden je vstopilo vodstvo, so nekateri kolegi «pozabili« dati masko čez nos, ob uradnem začetku pa sem edina ostala ODKRITA. Med vsemi je videla ravno mene in zahtevala masko. »Oprostite, dragi kolegi,« sem odločno rekla, »epidemije ni več, maske so protiustavne in nezakonite, ali koga zares tako moti, da sem brez maske?« Zaslišalo se je šušljanje in godrnjanje med sodelavci. V tistem trenutku sem brez pomislekov vstala, se zahvalila in po diagonali zapustila telovadnico brez kančka slabe vesti. Po uradnem delu si je večina snela maske, saj so imeli v istem prostoru zakusko, potem pa še kavico v sosednjem lokalu, kjer je za dvema mizama brez mask in razdalje uživalo vsaj 20 sodelavcev in sodelavk.

Naj še dodam, da je ravnateljica ob koncu naznanila svoj odhod na novo delovno mesto, potem ko smo jo lani potrdili v 3. mandat, 14 dni pred koncem šole letos pa še potrdili strinjanje za napredovanje v svetnico. 2. julija me je v njeni pisarni čakal pisni opomin pred odpovedjo zaradi nenošenja mask …

Avgusta 2021 sem svojim devetim podpornicam pisala mail, kar je tudi moje sporočilo celotne zgodbe: «Drage moje! Če ne bomo oz. si ne bomo upali živeti svoje resnice kot živi svobodni ljudje, nas bodo povozili in ni vredno, da opravljamo ta poklic. Vsi ukrepi v odlokih so PROTIUSTAVNI in NEZAKONITI. Prosim, postavite se zase, NIHČE se ne bo za VAS. Delodajalec nima pravice vpogleda v originalne teste, delavec NE SME plačati testa in cepljenje NI pogoj za opravljanje poklica. Sama sem orala ledino celo pomlad, same ste videle na lastne oči, predvsem 24. junija.

Čeprav sem dobila pisni opomin pred odpovedjo, ME NI STRAH, ker ničesar NE kršim niti nikomur s svojimi dejanji ne škodujem. Upam, da sem s tem vsaj malo tudi moč in pogum za vas. Lažje bo delovati v povezanosti kot pa samo v ozadju tarnati in se ustrahovati, kot da se nič ne da. Vse se da, tudi če gre samo za deset ljudi iz celotnega kolektiva! In dobro veste, kako težko in boleče je, ko se morate SAME boriti s svojimi strahovi in jezo, a še vedno »pokorno« sledite ukrepom in navodilom, ki pa ne dajo notranjega miru. Skrajni čas je, da rečemo odločni NE!!! En velik objem vsem ... «

23. avgusta 2021 sem staršem svojega razreda poslala še zadnji mail:

Spoštovani starši!

Danes sem pospravila učilnico 101. 1. septembra ne bom več razredničarka niti ne učiteljica slovenščine vaših otrok. Preteklo leto in pol me je privedlo do spoznanja, da smo učitelji, ki se javno in glasno ne strinjamo s takšnimi ali drugačnimi neetičnimi in nemoralnimi ukrepi v tem prostoru nezaželeni in nesprejeti. Maske, testiranja, distance, zapiranje zdravih otrok v razrede, brez malice do 10.45 in brez garderob enostavno niso v skladu z mojo resnico in mojim poslanstvom, zakaj sem sploh učiteljica. Nečlovečnost s strani vodstva šole in nekaterih kolegov so bili prevelik psihični pritisk name in tega se ne grem več. Kam me bo vodila pot, še ne vem, vem pa, da se takega šolstva NE GREM več!!!

Hvala vam za vse zaupanje in razumevanje v preteklih dveh letih.

S spoštljivimi pozdravi

Tanja Potočnik

Vir: revija 5D, https://www.cajtng.net/trgovina/?fbclid=IwAR0-MsNi1WyjT5kSqfTJjhLTIHywnKlxwEyXS-vkePpazNZzvYI7ic1G7gI

Komentiraj

Komentarji: