Škof Hudal je vedel, da nacistični zločinec Stangl ne bo smel več uporabljati svojega pravega imena. Tako kot številni drugi pobegli nacisti, se je moral za svojo svobodo zahvaliti katoliškim humanitarnim organizacijam, ki so vojnim zločincem organizirale pobege.

Wiesenthala je najbolj jezilo, da je Eichmannu pot v Južno Ameriko omogočila katoliška humanitarna organizacija Karitas.

Škof Hudal je v Rimu slovel kot odkrit privrženec nacizma. Bil je prepričan, da so tesni odnosi med nacizmom in katoliško cerkvijo Božja volja.

Škof Hudal je ob odobravanju poslušalcev rekel, da »v teh usodnih trenutkih vsi nemški katoliki, ki živijo v tujini, pozdravljajo novi nemški rajh, katerega filozofija je skladna tako s krščanskimi kot tudi z nacionalsocialističnimi vrednotami«.

Hudalovo neprikrito početje je še toliko bolj sporno prav zato, ker je deloval s polnimi pooblastili Vatikana.

V italijanskem tisku se je pojavila serija člankov, ki so se začeli spraševati o pravih motivih papeža Pija XII., takrat že z vzdevkom »Hitlerjev papež«. Grozilo je, da bo razgaljena celotna vatikansko-nacistična naveza.

Krvavo nasilje na Hrvaškem je bilo že v polnem teku, ko je Pij XII. konec aprila 1941 sprejel ustaškega voditelja Pavelića na zasebni avdienci. Uradniki britanskega zunanjega ministrstva so bili ogorčeni, ko je »papež sprejel zloglasnega terorista in morilca«, in so Pija XII. opisovali kot »največjega moralnega sprevrženca našega časa«.

Ob neki drugi priložnosti se je Pavelić v Berlinu pogovarjal s Hitlerjem. Prišlo je do nenavadne zamenjave vlog, ko je ustaški vodja firerja okaral, češ da ima preveč »prizanesljiv« odnos do nemških Židov in se pohvalil, da je sam že do konca rešil židovsko vprašanje  na Hrvaškem, medtem ko jih je v Tretjem rajhu še vedno nekaj živih.

Iz zelo zanesljivega vira so ameriški obveščevalci maja 1946 izvedeli, da poglavnik živi »v bližini Rima v zgradbi, ki je pod jurisdikcij Vatikana. To je bilo kmalu po tistem, ko je Pavelić prvič prišel iz Avstrije v Rim, in se še ni vedelo, da se je v resnici skrival v Castelgandolfu, kjer imajo papeži svojo poletno rezidenco.

Pavelića  je ščitil eden od visokih predstavnikov Svetega sedeža in begunec je ves čas uporabljal njihovo uradno vozilo. Ker je to imelo diplomatske oznake, zahodne oblasti avtomobila niso smele  ustavljati, tudi takrat ne, kadar je zapustilo ozemlje Vatikana.

Škof Rožman se je med vojno med drugim proslavil s »pastoralnim pismom«, v katerem je vernike  pozival, naj se pridružijo nacistom, da bi si »v boju proti židovski zaroti zagotovili naš obstoj in boljšo prihodnost«.