• Za primer brezpogojne kolaboracije velja razmerje slovenskega komunističnega vodstva do Sovjetske zveze

    Datum: 17.01.2021 | Avtor: Administrator

    Pred vojno so v celotni Dravski banovini zaradi umorov na leto obsodili povprečno 23 ljudi. Avgusta 1942 pa je revolucionarna stran samo v nekaj hišah okoli Šentjošta, ne da bi bila izzvana, demonstrativno umorila 23 oseb, med njimi ženske in otroka.

     

    Da bo okupator naravne pravice Slovencev teptal, je bilo pričakovano že ob vzniku vojne, da pa bo v tem celo prednjačila domača, oblasti željna politična skupina, je bilo toliko bolj nepričakovano in pogubno.

     

     

    Komunisti so vedeli, da bi s povezovanjem z drugimi domoljubnimi silami okrepili boj proti okupatorju. A v tem so videli nevarnost, da bi z enakovrednim sodelovanjem izgubili primat in ogrozili končni namen – prevzem oblasti.  Ta cilj jim je bil očitno neprimerno pomembnejši od učinkovitejše narodne osvoboditve, sploh pa od varovanja slovenskih življenj. To dejstvo je imelo usodne posledice. Namesto povezovanja so striktno izvajali bodisi taktiko podrejanja bodisi taktiko agresivnega uničenja vsega, kar jih je oviralo na poti do uvedbe boljševistične diktature.

     

    Partizanska vojska je bila z gledišča vodilnih komunistov sredstvo za dosego radikalnih političnih ciljev ali, kot je izpostavil Ivan Maček – Matija: »To niso bili samo vojaki, to so bili tudi politični delavci na terenu, od prvega partizana pa do poslednjega komandanta.«

     

    V tistem času je med prebivalstvom prevladovalo moralno načelo, da ima izrečeno in zapisano atribut resnice, kar so zlasti komunisti s pridom izkoriščali. Zato so, predvsem na začetku, revolucionarni propagandi dokaj hitro nasedli, in tudi ko je šlo za partizanske umore nedolžnih ljudi, so številni sodili, da je umorjeni že moral storiti kaj hudega, sicer ga ne bi doletela taka kazen. Niso si predstavljali, da bi kdo ubil človeka zgolj zaradi prikritih političnih interesov. Pozneje številni partizanski propagandi zlasti na podeželju ljudje niso več naivno nasedali.

     

    To, da so komunisti po vojni vzpostavili diktaturo, kreirali zgodovinopisje po lastnih potrebah in velik del raziskovalcev eksistenčno ali s privilegiji vpregli v svoj ideološki voz, seveda ni noben argument, da bi z ideološkimi kriteriji pri presojanju zgodovinskih dejstev nadaljevali. Ravno nasprotno. V kontekstu časa in prostora revolucionarna oblastna samovolja ni bila legitimna, medtem ko so bili umori civilnih oseb teroristična dejanja.

     

    Švedski zgodovinar Werner Rings pozna nevtralno, taktično, pogojno in brezpogojno kolaboracijo. Slovenski tradicionalni tabor spada po Ringsovi klasifikaciji v kategorijo »taktične kolaboracije«, pri čemer je bil motiv zanjo silobran pred komunisti. Če upoštevamo Ringsovo razvrstitev, je brezpogojna kolaboracija veljala za razmerje komunističnega vodstva do Sovjetske zveze. Komunisti so svoje delovanje fanatično podredili interesom Sovjetske zveze in Kominterne ter se borili za boljševistično diktaturo brez svobode in demokracije.

     

    Jože Javoršek, tesen sodelavec Osvobodilne fronte, ki je imel OF sicer za enega od genialnih dosežkov slovenskega naroda: »Vsekakor je bila OF najstrašnejša teroristična organizacija, ki se je z njo kdajkoli soočil kakšen okupator.«

     

    Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.


    Nazaj

    Komentiraj

    • Na voljo imate še znakov.
    • Vpišite prikazane znake
      This is a captcha-picture. It is used to prevent mass-access by robots. (see: www.captcha.net)
        
    Dodaj komentar

    Komentarji: